"Seveda je prav, da ima potrošnik možnost izbire! To mu zagotavljajo predpisi EU na področju živil, saj mora biti vsak izdelek, ki vsebuje več kot 0,9 odstotka določljive genske spremembe, ustrezno označen. In to označevanje je bilo uvedeno izključno zaradi možnosti izbire za potrošnika. Je pa mojo pozornost pritegnila kampanja okoli te oznake, predvsem način reklamiranja in akterji te kampanje. Oznako 'brez GSO' namreč propagirajo z najbolj podlimi prijemi - z izkoriščanjem neznanja ljudi in s strašenjem javnosti s popolnoma neutemeljenimi in skrajno zavajajočimi navedbami v povezavi z našim zdravjem."
Na kaj konkretno mislite?
Da na primer gensko spremenjena (GS) hrana povzroča neplodnost, da je alergena itd. To počno v korist nekega obskurnega inštituta, Inštituta za kontrolo in certifikacijo Univerze v Mariboru (IKC UM), ki mu očitno manjka naročil. IKC UM namreč ponuja neko "zasebno shemo brez GSO". Kaj pa je to zasebna shema standarda? In kdo je ta IKC? Na svoji domači stani imajo animacijo s strašilom proti GSO in navajajo, da je GS-soja tisočkrat bolj strupena kot navadna soja - in to ob dejstvu, da se danes z GS-sojo prehranjuje vsaj pet milijard ljudi in da kljub zagrizenemu iskanju škodljivih vplivov v zadnjih petnajstih letih niti Greenpeaceu ni uspelo najti kaj prepričljivega. Vendar ne, za IKC so izmišljotine dejstva in jih ljubko predstavlja na svoji strani ter reklamira svoje storitve o kontroli nad uporabo GSO.
Zanima me, kakšna so merila, da lahko nekdo pridobi neko akreditacijo za GSO, če pa ne pozna niti osnovnih dejstev. Prav tako bi bilo zanimivo izvedeti, kako si lahko takšen inštitut privošči tako razkošno propagando, ki jo izvaja eno najdražjih marketinških podjetij, za eno samo reklamno oznako. Da bo mera polna, sta v to propagando aktivno vključena visoka državna uslužbenka, vršilka dolžnosti direktorice direktorata za kmetijstvo na ministrstvu za kmetijstvo in okolje, prof. dr. Martina Bavec, in politik ter nekdanji minister za kmetijstvo mag. Dejan Židan.
Po evropskih predpisih morajo biti posebej označena le živila rastlinskega izvora, ki vsebujejo več kot 0,9 odstotka gensko spremenjenih sestavin, ne velja pa to za živila živalskega izvora, četudi so bile živali hranjene z gensko spremenjeno krmo ali dodatki. Kako to?
Ni potrebe, ker se označuje tisto, kar je prisotno, ne tisto, česar ni. Torej, če bi lahko določili GS-sestavine v mleku, mesu ali jajcih, bi jih zanesljivo označevali. Vendar teh komponent ni mogoče dokazati v produktih živali, ki so bile krmljene z GS-krmo, ker jih preprosto ni. To je tudi razumljivo, saj se v prebavnem traktu na enak način razgradi vsa DNA (ali proteini), vključno s tistim 'spornim' genom (proteinom). Prebavni encimi ne znajo ločiti med genom in transgenom in razgradijo kar oba.
Tako v Sloveniji kot na območju EU je nasprotovanje GSO veliko. Čemu torej posiljevati z njihovo pridelavo?
Kar zadeva nasprotovanje, je treba razložiti, da gre za vsiljeno nasprotovanje. Niti evropski potrošniki niti pridelovalci nimajo osebnih izkušenj z GS-hrano, izpostavljeni pa so neverjetni medijski propagandi, ki želi še tako uspešne dosežke sistematično prikazati v slabi luči, medtem ko o pozitivnih vidikih sploh ni poročil.
Na primer, raziskava koruze v Italiji, ki je pokazala mnogo manjšo vsebnost rakotvornih mikotoksinov v GS-koruzi, ni zanimala nikogar. Paradižnikova mezga z velikim napisom GS je šla v Veliki Britaniji tako dobro v prodajo, da je proizvajalec ni zmogel zagotoviti dovolj, s polic pa je bila umaknjena prav zaradi medijske protipropagande in ne zaradi nasprotovanja potrošnikov.
Tako da trditve o evropskem nasprotovanju slonijo na trhlih temeljih, bolj gre za sprego politike in paradržavnih inštitucij, ki v tem vidijo svojo politično promocijo ali pa neomejen vir sredstev.
To, kar nas posebno skrbi, pa je veliko tehnološko zaostajanje Evrope, ki si domišlja, da lahko s svojim nasprotovanjem ustavi napredek po svetu. Zdaj jo prehitevajo že države, kot so Kitajska, Indija ali Brazilija, ki imajo močno razvit biotehnološki sektor, evropska podjetja pa vsa po vrsti svoje razvojne oddelke selijo čez Atlantik. Slovenija ima dovolj visoko izobraženega kadra, ki je sposoben mednarodne konkurence tudi na tem tehnološko zahtevnem področju. V razmerah, ko znanstvenikom s slovenskih univerz ni dovoljen niti preprost poljski poskus, je vsakršna resna razprava o tem, kam se želimo uvrstiti, odveč.
Avtor slovenskega certifikata "brez GSO" je IKC UM, katerega strokovna vodja je dr. Martina Bavec, od nedavna tudi vršilka dolžnosti direktorice direktorata za kmetijstvo na kmetijsko-okoljskem ministrstvu. Bavčeva zdaj v svojih javnih nastopih v vlogi vršilke dolžnosti direktorice propagira ta certifikat. Se vam zdi to kakor koli sporno?
Seveda je sporno, vendar so me kolegi podučili, da se tako dela. Bolj kot prisotnost na dogodku pa je zame zelo vprašljiva kakovost predavanja prof. dr. Bavčeve. Kot visoka državna uslužbenka govori neumnosti o GSO, ki s stroko nimajo nikakršne stične točke; njena predavanja so bolj v stilu aktivističnih nevladnih organizacij, znanih nasprotnic GSO, ne pa predavanja strokovnjakinje, pri kateri se pričakuje vsaj kanček zdrave presoje. Na primer, Bavčeva razlaga, da GSO povzročajo neplodnost. To je pobrala iz neke avstrijske študije, ki najprej ni vzdržala nobene resne kritike znanstvene sfere, potem so jo še Avstrijci uradno umaknili kot neverodostojen dokaz o škodljivosti GSO. Vendar profesorica Bavčeva tega ni opazila in še naprej trosi neumnosti o vplivu GSO na reproduktivne sposobnosti (pri živalih). Govori o alergijah, ki jo lahko povzroči GSO-hrana, ne poduči pa se o tem, kako se obravnava GS-živila v odobritvenih postopkih, in o tem, da so GS-živila edina živila, ki so podvržena presoji na morebitno alergenost. Razlaga o povečanju odpornosti na antibiotike zaradi GSO, spregleda pa, da se je ta debata že zdavnaj izčrpala v EU z zelo jasnimi predpisi.
Takšna navajanja vršilke dolžnosti direktorice direktorata za kmetijstvo so skrb zbujajoča, ker kažejo na slabo strokovno poznavanje problematike. Upam, da so ji druga področja bliže, saj slovensko kmetijstvo ni ravno v zavidljivem položaju, GSO pa so pri nas tako stranskega pomena, čeprav jim nenadoma posvečamo veliko pozornosti.
