To dragocenost Karavanke najbolj radodarno razdajajo na slemenih, ki se zahodno od elegantne Kepe prek ošiljenega Trupejevega poldneva začnejo blago spuščati k svojim najnižjim izrastkom na večerni strani neba, tja proti Petelinjeku, Peči in Kavalarki. Kako ljubek je ta svet na meji med najviše segajočimi pašniki na jugu in globoko v gozdove segajočimi skalnimi melišči na severni strani, kako vabljiva je južna, gorenjska plat nad sončno Gornjesavsko dolino in kako resen, bolj strog obraz ti karavanški obronki razkazujejo koroškemu Rožu. Ali kot pravi dr. Josip Šašel, koroški rojak: Karavanke so pogled, ki se ga ne nasitiš! Nad zelenim vencem mnogolikega predgorja orjaške gole čeri, ostri grebeni, vse divje in grozeče, svareče… O, kako prijazne in vabljive so te iste višine z one strani tam zadaj, z juga! Zakaj tolikšna sprememba lica in naličja? A pustimo tektonske sile njihovim zakonitostim in se še enkrat zavejmo, da na tej in oni strani teh gora še vedno utripa slovensko srce in se onstran še vedno neguje slovenska beseda. Karavanke kot meja? Politično in ideološko - da, narodnostno pa Slovencev v vsej dolgi zgodovini niso razdeljevale, bile so visoko v nebo postavljena vez, o čemer je bogat pričevalec že samo imenoslovje, ki v vsem gorovju kar kipi od slovenskega zanosa, ki ga niti pedantna nemška prevajalska sla ni mogla izničiti.

Samotna, a prijazna varuha planine Grajščice

Z juga se bomo k njima podali s Srednjega vrha nad Gozdom - Martuljkom. Pot (gozdna cesta) nas bo popeljala v ozek in globok kanjon hudournega potoka Hladnika tja do lovske koče v idilični dolinici Za Lepim vrhom. Na severnem obzorju bomo zrli v visoke strmali Belih peči in tam zadaj le slutili priostren vrh Trupejevega poldneva, vzhodna obzorja bodo polna temnih gmot Visokega vrha, Mojstrovice in Tišlerice, naša dva vrhova pa se bosta željnim pogledom skrivala za poraščenimi južnimi obronki Macesnovega roba in Murnovca.

Nad lovsko kočo bi nas leva pot skozi grapasto Žlebnico pripeljala v naročje Trupejevemu poldnevu, desni dolinski zatrep pa je naša pot in po njej se bomo vzpeli na visoko planino Grajščico, ki kot visokogorski amfiteater okrog sebe zgnete spletišče vrhov, razprostranjenih med priostrenima glavama Trupejevega poldneva na zahodu in veličastne Kepe na vzhodu, od katere vso to visokogorsko pravljico loči globoka zareza sedla Sedlič. Na Grajščici imamo tik nad sabo, na severnem obzorju, zaobljeno Krešišče (1839 m) z golimi južnimi boki, ki jim ob pogledu na njih na vse strune zaigra turno smučarsko srce. Vzpon tja gor je prepuščen sleherni domišljiji. Zahodneje stoječega Maloškega poldneva (1828 m) se je najbolj modro lotiti kar po grebenu s Krešišča, koder med zelenim goščavjem vodi uhojena stezica, lahko pa že na Grajšici zavijemo na sedelce v severnem Murnovčevem grebenu in od tam po zložni poti skozi redek macesnov gozd na vrh.

Zahodni obronki Karavank so eno samo žlahtno razgledišče, od koder na jugu vidimo vse najvišje v Vzhodnih in Zahodnih Julijcih kot na dlani, na oddaljenem zahodnem obzorju kipi v nebo valovje gora Dolomitov, bližji in bolj domači pa so nam vrhovi Karnijskih Alp. Na severnem obzorju se vse blešči od zasneženih tritisočakov Visokih Tur, globoko spodaj, pod našimi nogami, pa v zimskih osojah pod severnimi karavanškimi bregovi leži "slovenska zibelka Korotan", Koroška s svojo Ziljo, Rožem in Podjuno tam na vzhodu, pod Obirjem. Tudi s te, severne strani je na naše gorovje, ki so mu tamkajšnji ljudje dali ta blago zveneča slovenska imena, speljanih nekaj lepih, označenih poti, predvsem tisti od nekdanje kmetije Bukovnik (danes Pension Baumgartner) in od gostilne Pri Iljču (Illitschhöhe) nad Baškim jezerom.