Z avtorico zamisli smo se pogovarjali o ozadju nastajanja te predstave, pod katero se podpisujeta režiser Frank Van Laecke in koreograf Alain Platel, znan tudi kot ustanovitelj omenjene plesno-gledališke zasedbe. Slovensko premiero Gardenie bo na nocojšnji Valentinov večer v sklopu Evropske prestolnice kulture gostilo SNG Maribor, v četrtek in petek pa bo spektakel obiskal še Cankarjev dom.

Ste idejna avtorica predstave Gardenia. Pojasnite našim bralcem, zakaj se vam je ravno Gardenia zazdela zgodba, ki jo je treba povedati?

Iz različnih razlogov. Najprej zato, ker je Gardenia zgodba o staranju z dostojanstvom. V realnosti so igralci v njej stari od 55 do 65 let. To je bilo zares nekaj novega za velikega umetnika in našega koreografa Alaina Platela, ki vedno dela z lepimi, mladimi, profesionalnimi plesalci. Mislila sem si, da se Alain ne rabi več dokazovati, in sem mu predlagala: "Daj, Alain, ti lahko tvegaš, že 25 let si svetovno znan koreograf, naredi nekaj iz teh ljudi!" Nato sem organizirala "casting" za igralce, mu jih predstavila in se soočila z njegovim pogledom, polnim strahu. (Smeh.) Gotovo se mu je zastavljalo vprašanje, kaj lahko sploh naredi s skupino starejših gospodov. Toda Alain je tako velik umetnik, da ni nobeno presenečenje, da je ustvaril iz tega dober šov. Seveda pa šov ni prava beseda, ker nas vse spomni na klasičen kabaret. Gardenia je predstava o staranju, o življenju, o ljubezni in spoštovanju drugih.

Kakšna je bila vaša avtorska vizija in katero pomembno sporočilo ste želeli posredovati med gledalce?

Zame je Gardenia zgodba o ljubezni, sporočilo gledalcem pa je: "Radi se imejmo." Če bi se imeli radi samo malo bolj, bi bil svet, oh, čisto drugačen! Predstava se mi zdi pomembna tudi zato, ker smo ljudje tako različni. Tudi sama sem drugačna. Nikogar ne prosim, da me razume ali da naj me sprejema, a vsakogar prosim, da me spoštuje. In vse naredim, da si to spoštovanje pridobim. Občinstvo prosim enako: da spoštujejo te gospode na odru. Seveda pa je to samo predstava. Niso več transvestiti v resničnem življenju in v zaodrju so le skupina običajnih starejših moških, ki se predvsem veliko šali in premore ogromno humorja.

Znano je, da predstava črpa iz resnične zgodbe, ki je bila predstavljena tudi že na filmu, o zapirajočem se kabaretu v Barceloni. Ste avtorji to resnično zgodbo uporabili za svojo?

Ko smo začeli improvizacije in vaje, je Alain igralce veliko spraševal o njihovih resničnih življenjih. A to samo zato, da se je nahranil, da je dobil navdih. Nismo uporabili nobenih detajlov iz resničnih življenj, čeprav smo drug z drugim odkrito govorili o sebi, svojih uspehih, porazih in dvomih. A ne, tega ni v predstavi. Povsem abstraktna je.

Brala sem intervju z režiserjem in koreografom, v katerem priznavata, da je bila Gardenia zanju pravi izziv, saj sta delala s temo, ki je polna klišejskih predsodkov, hkrati pa sta ustvarjala z ljudmi, ki jih sploh nista poznala in so skoraj brez odrskih izkušenj. Kako ste sodelovali z njima in kako ste jima s svojimi izkušnjami pomagali pri realizaciji predstave?

Sama sem opravila "casting", saj sem vedela, da si ne želim imeti profesionalnih igralcev, hotela sem nove ljudi. Vse med njimi dolga leta poznam, čeprav nekaterih nisem srečala dvajset let. Klicala sem take, ki so bili v mladosti vsaj nekaj časa na transvestitski sceni, a so na koncu vsi napravili kariere v zelo različnih poklicih. Vsi, ki sem jih poklicala, so mi dejali, da so zdaj v pokoju in samo posedajo doma, zato jih ni bilo težko navdušiti za sodelovanje.

Ste z režiserjem in koreografom delili vizijo glede Gardenie?

Da, ker smo vsi profesionalci na svojih področjih. Pogosto sem bila nad obema presenečena, čeprav sem z njima že sodelovala in vedela, da lahko pričakujem največ. Bila sem presenečena, ker sta znala z ekipo delati tako, da je nemudoma razumela, kaj želita od njih. Bila sem presenečena, ker smo imeli vaje le štiri mesece in je bila predstava praktično narejena že po dveh.

V predstavi poleg sedmih moških nastopata tudi vlogi "mladega fanta" in arhetipa "prave ženske". Predstave še nismo videli, zato me zanima, kakšen je njun namen?

"Prava ženska" je v resnici moja desna roka v mojem kariernem življenju. Dobra igralka je, zato sem jo želela v predstavi. Alain pa je pripeljal mladega fanta, ob katerem smo se vsi spraševali, zakaj. Je plesalec in edini lik, ki v predstavi joče. Ob tem se vprašamo, ali je to zato, ker je mlad in še ni našel ključa do sreče, drugi pa so ga. Vsi ti ljudje v Gardenii so namreč srečni tako v življenju kot v svojih opravah in kostumih s perjem in lasuljami.

Zdi se, da igralci vložijo v predstavo kar nekaj svoje osebnosti in zasebnosti. Jim je bilo težko nastopiti v predstavi, ki se ukvarja s težavnimi osebnimi zadregami, po drugi strani pa z vsem dobro znanima osamljenostjo in žalostjo?

Ne vem, ali resnično vedo, da pripovedujejo težke zgodbe, in ne vem, ali bi mi verjeli, če bi jim rekla, da so vse predstave, v katerih so igrali v mladosti, v resnici zanič. (Smeh.) Samo na playback pojejo, moški pa je oblečen kot ženska - in to je to, vse skupaj nič. A zanje je drugače, oni so zelo ponosni na te svoje zgodbe, oni ne mislijo, da so kot Liza Minnelli ali Marlene Dietrich na odru - oni so Liza Minnelli in Marlene Dietrich na odru. Včasih bi kateremu želela reči, da ni Marlene Dietrich, a potem si rečem: "Vanessa, ne zbujaj jih iz sanj, odlični so, kakršni so."

Kako je bilo zanje nastopati brez vsakih odrskih izkušenj?

Lahko si predstavljate, kako jim je bilo, ko so iz ničesar šli naravnost na velike gledališke festivale. Med tisoče gledalcev vsak dan. In ko je vsak od njih prejel rože od Jeana Paula Gaultierja, ki je prišel na predstavo trikrat.

Del kariere ste posvetili pisanju komedij. Vemo, da je predstava pretežno ganljiva čustvena izkušnja, a menite, da premore tudi komično raven?

Če bi jih pogledali, bi to takoj videli. Da so večji kot življenje samo in ravno zato tako ganljivi, ker tega nikoli ne delajo kot šalo ali za zabavo, pač pa so vedno resni. Lepi so, a hkrati se jim je seveda treba nasmejati.