Odločitev, da bo končna lokacija centra praktično v središču Ljubljane, je bila po nekaj neuspelih poskusih na drugih mestih presenečenje, ki je poskrbelo, da se okoli tega vprašanja še vedno vrstijo takšna in drugačna mnenja.
Doživeli smo tudi javni razpis za arhitekturni natečaj, ki je prevzel neke vrste kultni status: sodelovanje na natečaju je bilo pravzaprav izraz neke vrste ideološke drže, po kateri so arhitekti svobodno pokazali ne samo, da se z obstojem mošeje strinjajo; izražali so tudi svoje fantazije o islamskem svetu, muslimanih, še posebej tistih, ki živijo v Sloveniji, o islamski arhitekturi in nenazadnje o prostoru našega mesta. Podobe virtualnih mošej so kot katarza v svetu odnosov do domačega prostora, ki se zelo hitro spreminja, raste, se mimetizira s podobo evropskih večjih mest. Podoba mesta postaja vse bolj kompleksna, fragmentarna in jo je vse težje "ujeti" v shemo vsakdanjih domačih prostorov. Ob njej zlahka izgubimo orientacijo in včasih tudi občutek identitete. Pravzaprav vedno znova gradimo identiteto in občutek pripadnosti.
Pomaranče v Ljubljani
Razstavo na ljubljanskem Magistratu sem obiskala večkrat, da preverim, ali se moji prvi vtisi ponavljajo. Prva zanimivost, ki me je presenetila, je bila neskončno raznolika vizualna podoba muslimanov oziroma uporabnikov centra v očeh sodelujočih na natečaju. Gre za izjemno zanimivo vizualizacijo "drugega", ob kateri pri marsikaterem projektu pozabimo, kje smo, in se upravičeno lahko vprašamo, kje so v našem vsakdanjem sprehodu po mestu skriti tisti muslimani v čudnih opravah, ki se sprehajajo po razstavljenih podobah. Očitno je musliman "z Balkana" pojav, ki ga vizualno ne moremo definirati. Razpon oblik je izjemno širok: od reproduciranja podobe bin Ladna in njemu podobnih do likov, ki bi jih prej srečali na kakšen topel poletni dan ob sprehodu po Portorožu. Vmes pa se je vsekakor infiltriral še kakšen Bošnjak.
Glede samih idejnih predlogov pa se poraja vprašanje, do katere mere jih lahko obravnavamo kot arhitekturo iz "sveta islama". Vprašanje postavljam, ker je očitno imelo svoje mesto pri ustvarjalnih procesih večine sodelujočih avtorjev. Ali je islamski verski in kulturni center v Ljubljani del tako imenovanega sveta islama in mora to izražati na prvi pogled, da ga lahko umestimo v "katalog islamske arhitekture", ki je univerzalna in za vsako rabo? Ki prenese vse, tudi tisto, kar danes nima več smisla niti tam, kjer je populacija stoodstotno muslimanske veroizpovedi? Islam ni religija v klasičnem smislu, ampak način življenja, ki se čeprav se je začel v puščavi realizira predvsem v urbanem okolju. Mesto s svojo kompleksno večplastnostjo v prostoru in času je za islam naravno okolje. Zato ni naključje, da je mošeja oziroma versko-kulturni center skoraj vedno harmonično usklajen z urbanim okoljem, v katerem je. Razumevanje vpetosti arhitekturnega objekta v okolje in v zgodovinski okvir kulture je nekaj, kar nam verjetno težko opiše besedilo Wikipedije. Žal so pri izdelavi razpisne dokumentacije avtorji uporabili dobeseden opis islamske arhitekture, ki ga najdemo v tej drugače izjemno zanimivi in velikokrat koristni spletni enciklopediji. A ta opis najbrž ni bil izdelan za potrebe nekega projektanta, ampak gre za besedilo, ki zelo splošno in celo z veliko večjimi vsebinskimi napakami govori o nečem, čemur bi v resnem strokovnem smislu težko rekli "zgodovina arhitekture v islamskem svetu". O uporabnosti tega dela razpisne dokumentacije nam pričajo nekatere zanimive obrazložitve projektov za objekt, ki ga bodo v 21. stoletju zgradili v središču Ljubljane, ki se trudijo pojasniti, koliko vezi imajo predstavljene ideje s timuridsko, perzijsko, otomansko ali kitajsko arhitekturo. Slikovita in zabavna je grafična priloga enega od predlogov, ki kaže, da bodo v ljubljanskem IVKC rasle celo pomaranče!
Molitev v okroglem prostoru?
V islamu ne obstajajo pravila, niti verski predpisi, ki bi določali, kakšne naj bodo "uporabljene oblike" pri gradnji mošeje. Niti oblike prostorov niti posamezni deli nimajo simbolnega pomena. Cilj je izpolniti osnovni namen: ustvariti udoben prostor za molitev za določeno število vernikov. Zato se oblikovalec mošeje lahko izjemno svobodno izraža. Osnova so usklajenost med velikostjo in funkcionalnostjo prostora ter izkušnje pri gradnji v kraju, kjer je objekt. Zato je tudi značilno, da so muslimani za svoje verske centre z lahkoto preoblikovali že obstoječe objekte (znan primer je predelava cerkve sv. Sofije v Istanbulu).
Da so se oblikovalci v tem primeru izražali izjemno svobodno, ni dvoma. Paleta predlaganih rešitev lahko zadovolji vse okuse, od tistih, ki prisegajo na modernizem, prek postmodernizma do dekonstruktivizma in vseh "izmov" in "globalizmov", ki jih lahko uporabimo za slikovit opis arhitekture. S stališča potreb vernika, ki bo uporabljal prostor ali funkcije uporabljenih oblik, pa je vsekakor treba upoštevati dva splošna principa: osnovne konstitutivne elemente (molitvenega) prostora in njegov pomen.
Razpisna dokumentacija je v točki, ki podaja osnovne značilnosti arhitekture, pomanjkljiva v opisu molitvenega prostora, kar je nerazumljivo, če predpostavljamo, da je besedilo posredovala Islamska skupnost. Mošeja je prostor za molitev in tudi učilnica ter dvorana za skupna srečanja. Običajno je povezana z dvoriščem, kar je v mediteranskem svetu in tudi drugje značilno pri mnogih funkcionalno različnih programih arhitekture.
Zanimivo je, da se osnovni elementi mošeje skoraj ne razlikujejo med seboj v različnih krajih, kjer mošeje nastajajo. Osnovni elementi mošeje so kibla, mihrab, mimber in minaret. Kibla je tisti zid stavbe, ki označuje smer molitve, to se pravi, da je pravokoten na linijo proti Meki. Mihrab je niša v sredini kible, ki v notranjosti mošeje označuje smer molitve in v kateri stoji oseba, ki vodi skupinsko molitev. Mihrab je običajno najbolj bogato okrašen del mošeje. Na splošno bi lahko rekli, da sta ta dva dela najpomembnejša dela mošeje, brez katerih si ni mogoče zamisliti funkcioniranja prostora, kajti verniki morajo pri molitvi stati v vrstah, vzporednih s kiblo. To dejstvo pa tudi razlaga, zakaj je tloris mošeje praviloma pravokotne oziroma kvadratne oblike.
V razpisnem gradivu kibla, ki je ključni element zasnove mošeje, sploh ni omenjena, niti opisana. Tako smo prišli do izjemno kontradiktorne situacije: med najvišje nagrajenimi je predlog, ki ima povsem neprimerno oblikovano molilnico. Namreč, oblika tlorisa je okrogla, in nima kible, ki je raven zid. Ko se vernik pripravi na molitev, pazi, da stoji pravokotno nanj. To je eden od "pogojev" pravilno izvedene molitve. V okroglem prostoru pa človek nima nobenih opornih točk za orientacijo, zato je taka oblika enostavno "neuporabna".
Komu bo mošeja namenjena
Minaret je element mošeje, ki je dolgo buril duhove tistih, ki so nasprotovali gradnji mošeje. Podobno kot zvonik cerkve je minaret del stavbe, s katerega se poziva k molitvi. Oblike in tudi velikosti oziroma višine minaretov so lahko zelo različne, nobenih predpisov ni, ki bi narekovali, kakšen mora biti. Za muslimane ima velik simboličen pomen in to lahko zasledimo v zapisih v knjigi vtisov z razstave; sodeč po imenih in priimkih so jih prispevali muslimani. V glavnem so imeli obiskovalci k temu delu objekta največ pripomb, ker v večini primerov niso začutili, da bi predlogi izražali vrednoto oblike v njihovem vsakodnevnem življenju. Nekdo je zapisal, da mora biti na minaretu prostor za "kandilje", to je lučke, ki se prižigajo kot znak konca dnevnega posta v mesecu ramazanu. Ta navada ni zahteva, ki bi se spoštovala po vsem islamskem svetu; je pa zelo ukoreninjena v prostorih, od koder prihajajo v Sloveniji živeči muslimani, ki bodo večinski uporabniki kompleksa in za katere bo v bistvu zgrajen. Morda so fantazijski in fantastični minareti še en dokaz, da je uporabnik te arhitekture še vedno neopredeljiv, da je za marsikoga še vedno nemogoče "narisati" njegovo vizualno podobo in še težje je razmišljati o oblikovanju prostora v kontekstu sobivanja.
Če sta likovna umetnost in arhitektura običajno povezani s sporočilnostjo in lepoto, je treba pojasniti, kaj ti izrazi pomenijo v svetu islamskega razmišljanja. Lepota pomeni red in usklajenost. Izročilo islamske tradicije pravi: "Bog je lep in ljubi lepoto." Sporočilo umetnosti pa je večna predstavitev neskončne enotnosti boga. Vzorci geometričnih in predvsem izredno izvirnih kaligrafskih oblik, pri katerih so poudarjeni pojmi mera, enota in ritem, izražajo simboličen pomen: točka, ki je izvor "vsega", je središče, vsaka smer razvoja vzorca vedno znova označuje središče, točko enotnosti. Vzorec, tako imenovana arabeska, je prevečkrat razumljen zgolj v dekorativnem oziroma krasilnem smislu. V arhitekturi funkcionira kot "strukturna dekoracija", ki nosi celoto zaznave arhitekturnega prostora. Zaradi vzorcev zaznavamo ponavljanja enot in mero celotnega prostora.
Če se vrnemo na idejne predloge za IVKC v Ljubljani, z lahkoto največkrat prepoznamo površinsko krasilen način uporabe vzorcev najrazličnejših izvorov. Največ špansko-mavrskega porekla. Pripombe ni težko utemeljiti zato, ker je v besedilu razpisne dokumentacije (točka 2. Islamska arhitektura) vzorec opisan kot "ponavljajoče dekorativne črte (arabeska)". Če domnevam, da je večina sodelujočih pridobila osnovne informacije iz neprimerno napisanega besedila v uradni razpisni dokumentaciji, je jasno, da je rezultat tudi temu primeren.
Spregledane uspešne kombinacije
Lahko bi na splošno omenili, da so različni pristopi do gradnje versko-kulturnih objektov odvisni od številnih dejavnikov, ki vplivajo na življenje verske skupnosti. Izhajajo iz kompleksnih pogojev internega delovanja vsake skupnosti, načina njene vključitve v življenje v novem okolju, odnosa lokalnega, večinskega prebivalstva do nje, stopnje integracije posameznikov v večinskem kulturnem kontekstu, stopnje izobrazbe članov skupnosti idr. V primerih pozitivnega sodelovanja islamske verske skupnosti s predstavniki lokalnih skupnosti so v veliko primerih, predvsem po Evropi, nastali izrazito zanimivi objekti. V kar nekaj primerih so avtorji izrazili, da je možno upoštevati izročilo okolja in hkrati želje in pričakovanja uporabnikov objekta, da versko-kulturno središče lahko postane element spoznavanja in pozitivne integracije uporabnikov v domače okolje.
Ob pogledu na vse gradivo, ki je izbrano ob zanimivi razstavi, zaznamo, da smo se prepirali zaradi nečesa, o čemer nismo imeli in še vedno nimamo predstave, kakšne sledi bo pustilo v prostoru mesta. In to preprosto zato, ker v dobrem številu predlogov ni Ljubljane, še manj tiste prefinjene Ljubljane, ki sta nam jo v dušo položila Plečnik in njegova šola. Osnovna značilnost zgodovine arhitekture v islamskem svetu, namreč usklajenost med velikostjo in funkcionalnostjo prostora ter izhodišče v izkušnjah pri gradnji v kraju, kjer so objekti, nakazuje na največjo dihotomijo med tem, kar je bilo (teoretično) pričakovati, in tem, kar smo dobili. Seveda ne v vseh primerih, je pa splošni vtis takšen: "islamski objekt" v evropskem kontekstu spada v veliki meri med tiste arhitekturne "marsovčke", ki si jih lahko privoščijo "zvezdniški arhitekti" tem nihče ne bo zameril, če so se požvižgali na "locus" objekta, saj sami kot arhitekti po navadi pristanejo kjerkoli, mi, gledalci in uporabniki, pa smo se sposobni odreči marsičemu, le občutku, da eksotičnost podeli dodano vrednost našemu vsakdanjemu prostoru, nikakor ne.
Dr. Beatriz Tomšič Čerkez, docentka na katedri za islamsko arhitekturo Fakultete za arhitekturo in urbanizem v Buenos Airesu in predstojnica oddelka za likovno pedagogiko Pedagoške fakultete v Ljubljani
