Je norec ali prerok novega pogleda na svet? Prevarant ali filozof? Njegov status nastajajoče "urbane legende" in "kulturne ikone", kot so ga imenovali časopisi, se je potrdil, ko je Igor Kenk postal glavni junak grafičnega portreta oziroma novinarskega stripa z naslovom Kenk. Grafični roman je nastal na podlagi več kot 30 ur videogradiva, ki sta ga Jason Gilmore in Alex Jansen posnela v letu pred Kenkovo aretacijo ter policijsko racijo, ki je odkrila omenjeno množico koles. Strip, ki ga je zrisal Nick Marinkovich, napisal pa Richard Poplak, je nekaj kanadskih časopisov uvrstilo med najboljše izdaje v letu 2010. V Sloveniji ga je pred kratkim izdala Cankarjeva založba, izid knjige pa je ob Javni agenciji za knjigo podprl tudi zavod Maribor 2012 - Evropska prestolnica kulture.

Črna luknja ukradenih koles

Z Igorjem Kenkom se dobimo na hladen ljubljanski dan; prikolesari na Prešernov trg, s katerega je namenjen na Šmarno goro. Ob pogledu na moje kolo iz torbe povleče orodje, zategne razmajane vijake in popravi sedež, zmaje z glavo in ga označi za "šrot". Vmes nam pripoveduje, kako je dobro leto preležal v kanadskem zaporu kot tarča zaporniških tolp. Sprašujemo ga, ali drži, kar beremo v stripu, in pričakujemo, da se bo odzval na obtožbe o kraji, drogah ali fizičnem napadu, a se postavni kolesar razjezi nad nenavadnim detajlom: "V knjigi so napisali, da sem svojo bivšo zdvojkal zaradi velike riti, in to ni res. Jaz nikoli v življenju nisem nikogar zdvojkal! Le rekel sem ji, da se je malo zredila, za tri do štiri kil'ce, in me je zanimalo, ali je to potencialni indeks, ki gre v napačno smer!"

V redu, kakšna je torej njegova verzija zgodbe? "Kje hočeš, da začneva? Ko sem bil star eno leto? Vse je povezano," trdi Kenk. Na kratko, rodil se je v Mariboru in je bil že od nekdaj ponosen na svojo samostojnost ter izjemne fizične in intelektualne sposobnosti. Družina je bila stroga, oče "prelep, a avtoritativen človek", zato je izpod ene avtoritete zbežal pod drugo takoj, ko je lahko - in postal član policije. A policija svojeglavost prenaša še slabše kot družina, zato je sledila odpoved. Malo pred osamosvojitvijo se izseli v Kanado in odpre Kolesarsko kliniko, edino trgovino, v kateri, kot so zapisali v stripu, "kupec nima vedno prav". Posel teče dobro in Kenk v najboljših časih zaposluje pet ljudi, a delavnica kmalu postane zloglasna kot črna luknja, kamor izginjajo ukradena kolesa. Torontčane, ki so prijavili ukradeno kolo, celo policija napoti kar neposredno v njegovo delavnico. Sledi policijska racija, več obtožb, ki jih policija sicer ni mogla dokazati, in več kot enoletni pripor.

Imamo vse, kar potrebujemo!

In zakaj ravno kolesa? "Ne gre za kolesa, gre za samozadostnost!" V njegovem hitrem govornem toku ujamemo, da to nekako pomeni, da delaš transparentno in v prid ljudi, ob tem služiš dobro, a držiš svoje potrebe na minimumu, predvsem zato, da ti ni treba delati kompromisov, pri katerih je glavni motivator denar. "Sicer pa so kolesa prekrasna stvar! Tam leži kolo, ki ga je nekdo odvrgel, ker mu manjka guma in nekaj ležajev. Vzameš ga in neseš domov. Pride nekdo, ki mu manjka kakšen del in bi mu v trgovini pobrali 30 evrov, a mu ga jaz dam za deset in smo bratci!" Njegova življenjska filozofija je namreč ta, da živimo v svetu, kjer smo že proizvedli vse, kar potrebujemo, zato ni nobene potrebe, da bi kupovali novo. Vse lahko najdemo na smetiščih, kramarskih sejmih in bolšjih trgih.

Toda njegovo filozofijo delijo le redki. "Strankam sem ponujal nove zračnice za štiri evre, rabljene pa zastonj. In ne! Hoteli so nove! Čeprav sem dal enako garancijo za oboje. Zračnica je pač zračnica - če nima luknje, je v redu. Toda ljudje imajo oprane možgane!" Tudi sam ničesar ne kupuje. Iz principa. Vse, kar ima na sebi, prihaja z bolšjaka, stane le nekaj evrov in je v precej dobrem stanju: "Le majico mi je nekdo kupil, za deset evrov - butec!" Zanimivo je, da v stripu nekajkrat primerja Kanado, deželo, kjer v smeti mečejo še uporabne stvari, s Slovenijo, v kateri smo, kot se spominja, "vse uporabili". In kje je Slovenija dvajset let po njegovem odhodu? "Ni še tako hudo, a jih dohitevamo," je prepričan Kenk.

Žlahtna subverzivnost

In še ta skrivnost: kaj naj bi počel s 3000 kolesi!? Nič, pravi, enostavno so se nabrala skozi leta, ker pač ne proda vsega. "Če sodim, da nisi pravi za določeno kolo, ti ga ne prodam! Ne zanima me tvoj denar, imam ga čez ušesa. Samo pravi kandidat se bo odpeljal z mojim kolesom! Če te videvam s kolesom, ki ga nisi vzdrževala, si potencialna težava. Če hočeš kupiti drago kolo, a nimaš denarja za odlično ključavnico, ti ga bodo speljali in ne bo nihče zadovoljen. Največja vrednota pa je ta, da sva oba zadovoljna. Če sprejemam denar od ljudi, verjamem, da je moja dolžnost, da jih poučim, kaj je najboljše za njih!" modruje Kenk. Transparentna trgovina, kjer lastnik reciklira še vedno uporabne odpadke in poskrbi, da boš plačal najmanj, kolikor lahko - vse lepo in prav. Ampak: ali je dejansko ukradel tista kolesa? Odločno pravi, da ne. Je pa kupoval od drugih in se mu zdi normalno, da se med vsemi kolesi, ki jih je kupil v šestnajstih letih, najde tudi kakšen odstotek ali več ukradenih.

Richard Poplak, producent stripa, je na kanadski televiziji pripovedoval o tem, kako se je s Kenkom zapletel v razpravo o moralnosti kraje. Poplak naj bi mu dokazoval, da če kupuješ novo in dobro kolo za dvajset dolarjev, ki ti ga prodaja odvisnik od drog, najbrž že veš, da nekaj ni v redu in je pri tem prišlo do nekakšne eksploatacije. "Že, ampak to veš tudi tedaj, ko kupuješ čevlje za dvajset dolarjev," naj bi mu odvrnil Kenk. Bil je prepričan, da njegovo početje ni nič drugačno od večine stvari, ki jih počnemo na vsakdanji ravni. V tem je tudi lepota Kenkovega načina razmišljanja, je prepričan Poplak: "Ljudje vznemirja to, da v Igorjevem početju, ki ga obsojajo, vidijo sebe." Sicer pa Kenka najbolj moti, da so ga doslej v medijih prikazovali kot "norca". A to morda niti ni tako nenavadno. Norec je namreč že od Shakespeara naprej figura subverzivnega govorca, tistega, ki - zaščiten s statusom neprištevnosti - lahko izreče krute resnice in osvetli vse tisto, pred čimer si zatiskamo oči in kar izkrivlja podobo našega lepega in urejenega sveta.