Njegov iskrivi spomin namreč nenehno valovi ter iz osnovne vsebine prinaša in povezuje vzporedne zgodbe, vezane na Grupo 220, samostojno kariero in stanje duha v popularni glasbi nekoč in danes. Pri tem najbolj ceni svobodo, kajti, kot je nekoč dejal, vsi so pričakovali, da bo napisal drugi Osmijeh, vendar v tem ni videl nobenega smisla. S prvim je sprožil plaz avtorske rockovske pesmi v bivši Jugoslaviji, namesto zvezdništva pa si je raje izbral vlogo "outsiderja" ter zložil skladbo Kuda vodi sve to, ki se posluša kot "soundtrack" aktualne razstave v galeriji ŠKUC z naslovom High Times: Pogled na psihadelijo v socialistični Jugoslaviji 1966-1976.

Na vse dovtipe še vedno reagira povsem mirno. Veliko raje kot o preteklosti namreč razmišlja o sedanjosti, ki jo preživlja kot raziskovalec in "čistilec" bogatega arhiva založbe Croatia Records (bivši Jugoton). Navdušen nad novim valom slovenskih kantavtorjev je s priložnostnim triom gostoval na zadnji izvedbi Kantfesta. Svoji skoraj polstoletni karieri se bo posvetil z izdajo zbranih del v digitalni obliki, ki bo poleg rednih albumov obsegala tudi številne uglasbitve gledaliških in filmskih predstav, prehojeno pot pa bo opisal tudi v priloženi knjigi.

Na prostoru bivše Jugoslavije veljate za botra tako rockovske kot kantavtorske kulture. Z nekaterimi daljšimi premori ste namreč na sceni prisotni že od prve polovice šestdesetih let naprej. Občutek je, da se tisti avtorski glas, ki ste ga skozi zvočnike gramofonov poslali takrat, danes vse bolj porazgublja v poplavi matric "talentov" za eno noč. Ali bomo še kdaj na koncu predora zaslišali Osmijeh ali Negdje postoji netko, če prispodobo nadgradim z naslovoma dveh vaših najbolj znanih označevalcev?

Vprašanje je večplastno, zato vam lahko podam le svoje videnje z bregov Sotle, ki pa drži le toliko, kolikor se danes sploh obremenjujem s tem, kaj je ostalo in kam smo zašli. Ne tajim, da imam svoje mnenje; vendar ga ne vsiljujem, niti se mi ne zdi pomembno, da bi ga kdo slišal. Jani Kovačič o tem razmišlja po svoje, Tomaž Pengov prav tako. Za ustrezno sliko o tem, kje s(m)o, bi morali strniti poglede, saj smo vsi del nekega širšega prostora, kjer je bilo v zadnjih dvajsetih letih veliko sprememb. Vesel sem spoznanja, da je v Sloveniji veliko kantavtorjev, ki črpajo iz rockovske stvarnosti. Dopuščajo si veliko svobode, so hrabri in brez sramu. Pojejo o stvareh, ki se jim zdijo pomembne, ter družbi, v kateri živijo, neposredno povedo, kaj si mislijo o njej. Občudujem to socialno noto v besedilih, ki je pri nas zamrla pred dvajsetimi leti… Mislim, da ni treba razlagati, zakaj.

Skratka, na Hrvaškem so kantavtorji večinoma potopljeni v komercialnost, zato se mi zdijo prireditve, kot je denimo v Sloveniji Kantfest, tako pomembne; toliko bolj, ker se ne predajo in vztrajajo; že s tem vztrajanjem družbi pošljejo jasno sporočilo. To je zelo pomembno, ker nas je vedno manj. Nekoč so bile te oblike sporočanja - in zabave - zelo popularne tudi zato, ker so bile druge umetniške panoge nekako nedorečene; ljudje so zato množično hodili na naše koncerte in poslušali, kaj imamo povedati.

Čudi me ta pesimizem, saj prav s Hrvaške prihajajo zvoki novincev, ki obljubljajo. Pri tem ne mislim samo na Nino Romić, katere prvenec Daljine je rockovska kritika izbrala za album leta, temveč tudi Ivana Škraba, Sabino Herman, Davorja Matoševića, rezidente kluba Soba v Zagrebu … Navsezadnje ste zaposleni na Croatia Records, kjer se zbirajo ti novi upi.

Vedno bodo obstajali prepadi med generacijami, včasih zgolj navidezni, a večinoma še kako otipljivi. V mojih letih se težko oziram naokoli in spremljam vse, kar se dogaja. Teh imen ne poznam, ne trdim pa, da jih nikoli nisem slišal. Podobno je bilo takrat, ko sem odraščal sam - tudi naša generacija se ni družila s šansonjerji pred nami. Vsaka živi v svojem svetu, komunikacija med njimi pa je polna preprek, a ne nemogoča. Če je kdo posnel spot, potem sem zanj zagotovo slišal. Problem pri novih imenih je zlasti ta, da - če uporabim malce črnega humorja - zanj slišimo šele posthumno, skratka, neko informacijo dobimo šele, ko se je stvar že zgodila. Prav bi bilo, da se z nečem seznanimo takrat, ko se šele začenja dogajati.

Iz teh besed je razumeti, da svet prehiteva samega sebe, da se človek ne zna več ustaviti in med poplavo vsega hrupa slišati sočloveka, kaj šele pesnika z instrumentom?

Življenje poteka prehitro, o tem pač ni nobenega dvoma. Prevelik je zlasti pretok informacij, kar nam zamegli možnost izbire, da izbereš svojo stvar in se nanjo "odklopiš". Težko se je posvetiti albumu, saj zanj potrebuješ čas, večkratno poslušanje, da zbereš vse emocije in podaš oceno. Dati oceno iz prve je nepošteno, ker to preprosto ni mogoče. Produkcija - in s tem ne mislim le na naš prostor, kjer se, ne glede na jezike in dialekte, v principu zelo dobro razumemo, temveč mnogo širše - je kaos. Če bi hotel preposlušati prvih sto pesmi na kateri koli lestvici, bi moral imeti nekaj življenj, saj se iz tedna v teden menjujejo. Nekoč smo imeli dovolj časa. Vedel si, v kakšnih intervalih so izhajali albumi tvojih favoritov, zlasti tistih, ki so bili produktivni. Tako si se lahko tudi pripravil, da kakšne stvari nisi preslišal. Danes je trg nepošten do mnogih izvrstnih glasbenikov, ki zaradi hiperprodukcije (p)ostanejo preslišani. Vendar njihova muzika (pre)živi na internetu. Nikoli ne veš, kdo bo naložil, preposlušal ali ocenil tvoje delo. Tudi sam na spletu odkrivam mnoge nove stvari. To so novi, veliko bolj dostopni komunikacijski kanali. Vendar je treba biti previden - vedno mora obstajati sum v povratno informacijo, ker je ona na meji realnosti!

Z Grupo 220 ste v šestdesetih letih skupaj z Indexi zaorali ledino jugo-rocka - prav z vami je začela rasti rockerska zavest v časih, za katere nas prepričujejo, da so bili svinčeni, da ni bilo nobene svobode.

Svoboda je vedno bila, in to ni nikakršna floskula. Svoboda je namreč odnos do življenja. Takrat je šlo bolj za vprašanje poguma, ali si upaš povedati, kaj misliš, ali pa se skrivaš za metaforami, ki jih še sam komaj razumeš, kaj šele tvoji poslušalci. Imel si tudi ljudi, ki so lajali za zaprtimi vrati, danes pa mislijo, kako so pomembni. Vedno je bilo nekaj posameznikov, ki se niso ozirali na sistem in so ne glede na posledice povedali svoje. Nekateri so celo verjeli, da je s pesmijo moč spremeniti svet, vendar so pozabili, da ljudi ne zanima zgolj glasba, saj predstavlja samo delček njihovih življenj. Zato so prenekateri umetniki napačno tolmačili sebe kot nekakšno središče dogajanja. Ni res, mi smo samo majhno zrnce v celem nizu nepredvidljivih človeških usod.

Torej nikdar, niti na začetku kariere, ko ste bili še neznani v prebujajočem se žanru, niste sklepali kompromisov?

Treba je razumeti, da smo mi začeli ustvarjati v času, ko je bil rock'n'roll še neraziskano področje. Tako sta se obnašala tudi glasbena produkcija in sistem, ki ni vedel, kako naj se odzove. Oboji so vedeli, da se nekaj dogaja in dogajalo se je po vsem svetu. Nobenih uradnih cenzorjev ni bilo, ki bi govorili, kaj smeš in kaj ne! Veliko bolj pomembno je bilo vprašanje avtocenzure. Od nje je bila odvisna nadaljnja usoda skladbe. Največkrat - zlasti danes - je usoda pesmi merljiva z numizmatičnimi podvigi na trgu, s tem, kako se ji uspe prodati. Angažirana besedila nikoli niso bila popularna v smislu, da bi zavoljo njih ljudje hiteli na ulice spreminjati to in ono. Veliko bolj so si zapomnili ljubezenske pesmi in jim znova in znova dajali pomen.

Šestdeseta leta si lahko doživel na svoj ali njihov način. Mi smo izbrali svojega, zato so bili na založbi Jugoton zelo presenečeni, ko smo prišli z idejo, da ne bomo posneli male plošče, temveč "longplejko". Skladbo Osmijeh sem napisal v enem samem dnevu, prišla je druga, pa tretja pesem… In logično je bilo, da gremo na večji format, ker smo imeli preveč materiala za malo ploščo. Album Naši dani je splet okoliščin in mladostne zagnanosti, pa tudi "nesramnosti", ker smo si preprosto upali. To je bil avtorski rokopis, ki je za seboj potegnil neko sceno, ki ni bila podrejena nikomur. Res pa je, da se je zgodba Grupe 220 kmalu zapletla zaradi ljudi, ki so prihajali od zunaj. Pomembno pa je bilo, da smo imeli informacijo, kaj pomeni biti slaven, in smo lahko vse take visokoleteče težnje znotraj benda hitro "prizemljili". Kompromisi ne pomenijo poraza, ampak stopnjo zrelosti.

Kako so prej omenjene informacije prišle do vas, vključno z novimi albumi, ki so takrat tlakovali smernice rock'n'rolla v svetu in doma?

Meje le niso bile tako zaprte, kakor nas danes prepričujejo tisti, ki so takrat brskali po peskovniku ali sploh še niso bili rojeni. Pojem slave smo spoznali v ameriških filmih, pa tudi njene posledice, zato smo se zavedali pasti. Poslušalo se je marsikaj, tu ni bilo recepta. Nekateri so poslušali Radio Luksemburg, vendar je bil to program za tiste s spranimi možgani, ki so znali lestvice na pamet in vedeli, koliko mest je v dobrem tednu pridobila ali izgubila kakšna skladba. Čista statistika in nič drugega. Bolj je bilo pomembno, katera glasba je bila kakovostna, zato je bilo v našem okolišu tudi veliko jazza. Bila bi tudi klasična glasba, a zanjo si moral biti podkovan, pa tudi country muzika je takrat začela prodirati v naš prostor. Nekoliko težje je bilo priti do albumov, a ne nemogoče. Zelo smo se namreč "furali" na albume, vsak izmed nas je hotel imeti svoj izvod doma.

V tej fazi ste tudi priredili skladbo Avsenikov Večer na Robleku, kar je bilo - zlasti takrat - zelo nenavadno, lahko rečemo celo revolucionarno za rockovsko skupino.

Nekatere skupine smo dobile priložnost, da posnamemo ploščo s štirimi pesmimi. Edina zahteva je bila, da mora biti ena pesem - sicer po naši izbiri - narodna. Ko smo izvedeli za ta dogovor, smo se spomnili polke, za katero pa nismo vedeli niti naslova niti kdo je njen avtor. Razlog je bil preprost - pri nas je veljala za narodno pesem, zato nismo brskali naprej. Potem je urednik Jugotona in vodja snemanja Pero Gotovac dešifriral, da gre za Avsenikovo skladbo Večer na Robleku. Moram dodati, da je skladba odlično delovala tako na koncertih kot na plesnih odrih. Res so se našli primerki v elektrificiranih krogih - takrat se termin rockerski še ni uveljavil - ki jim ni ustrezala, a teh je bilo zelo malo.

Pogosto so prirejali tudi vaše pesmi - kako ste doživljali te priredbe?

Nikomur nisem branil, da si je sposodil kaj iz mojega repertoarja. Vsak ima namreč pravico, da tisto, kar je bilo že povedano, tolmači po svoje; zato priredb tudi nikdar nisem razvrščal po tem, ali so mi všeč ali ne.

Seznanjen sem tudi, da ste slišali priredbo pesmi Osmijeh naših punkerjev Carina.

Prav njihova verzija je tipičen primer prejšnjega odgovora. Fantje so ji dali novo dimenzijo, in vse, kar bi dodal, bi zvenelo nepotrebno ali diplomatsko, tega pa nočem. Njihova verzija je narejena na moč, iz prve - ne gre za zapeljevanje našega tipa, ki se trudimo in mijavkamo okoli deklet, da bi kaj dosegli. Carina je izbrala krajšo pot: "Mala, al' boš dala al' ne boš!?"