Trgovine seveda niso edini javni kraji, kjer se lahko oblikujejo takšni človeški odnosi: to so lahko tudi kavarne, gledališča, tržnice, dvorišča, mestni trgi in druga zbirališča ljudi. Francoski antropolog Marc Augé takšnim krajem pravi "antropološki kraji", ki veljajo za "nosilce identitete, razmerij in zgodovine".
Seveda so to realni kraji, toda obenem so tudi "samo ideja", ki jo imajo njihovi prebivalci o "svojem odnosu do ozemlja, do svojih bližnjih in do drugih". Tretja lastnost teh "antropoloških krajev" je ta, da postajajo predmet nostalgije (saj se zdi, da jih je - tako kot tistih majhnih trgovin - vse manj), toda antropolog ugotavlja, da danes še vedno obstajajo, toda skupaj s svojim nasprotjem - "nekrajem". Kaj so to nekraji? Eden izmed njih je trgovsko središče, kjer ljudje z nakupovalnimi vozički zganjajo skoraj takšen promet kot na cesti. In kakor so na cesti "udeleženci" prometa, so v trgovskem središču potrošniki. Naj se individualno še tako razlikujejo, na nekrajih dobijo skupno identiteto potrošnika, potnika na letališču, hotelskega gosta, uporabnika bančnih storitev... In kakor antropološki kraji ustvarjajo "organsko skupnost", tako nekraji ustvarjajo "samotnost in podobnost". Lahko pa ponujajo tudi zadovoljstvo ob začasni izgubi identitete. Toda če se v vlogi "prehodnega tujca" znajdemo v deželi, ki je ne poznamo, se lahko počutimo "kot doma" prav v anonimnosti avtocest, bencinskih servisov ali trgovskih središč. Za nadmodernost naj bi bilo značilno prav to, da se kraji in nekraji med seboj povezujejo in prepletajo. Toda "avantura" se lahko začne le na nekraju.
