Pred kratkim so se prevedenim avtorjem pridružili Edvard Kocbek, Brane Mozetič in Jana Putrle Srdić. Gonilo tovrstne promocije slovenske literature je urednica omenjene založbe, pisateljica, pesnica in prevajalka iz slovenskega jezika Julia Sarachu, ki je majhen eksotični jezik posvojila od svojih slovenskih prednikov.

Nam lahko nekoliko opišete osebne okoliščine, ki so vas privedle do tega, da prevajate iz slovenščine?

Moj 96-letni dedek, ki je po rodu Slovenec, je zelo močnega duha, s čimer je skozi čas ohranil svojo kulturo in ideje. Hkrati sem potomka Baskov in Italijanov, a njegovi pogledi, izvirajoči iz njegovih izkušenj, so pri moji vzgoji močno prevladali. Ko sem bila otrok, mi je pogosto po spominu recitiral slovenske pesmi Simona Gregorčiča, ki so mu predstavljale simbol otroštva, ki ga je preživel v sožitju z naravo, tako podobo Slovenije pa je ohranil skozi vse življenje. Je močno domotožen. Prevajam pa tudi zato, ker sem študirala literaturo in ker me zanima poezija. Celoten koncept poezije je zelo blizu ustni tradiciji in ljudski kulturi, vendar je v španščini ustno izročilo zelo močno oddaljeno od našega časa. Izkušnja bivanja pod tujimi državami je zaznamovala slovensko kulturo in povzročila, da je bil jezik dolgo časa edini prostor svobode, zato lahko recimo v vaši poeziji 19. stoletja vidim kolektivno kompozicijo in dialog med visoko literaturo in ljudsko kulturo. Ko sem hodila po Sloveniji, sem opazila, da so vsi vaši nacionalni junaki pesniki, kar je enkratno. Raj za pesnike!

Ni tako rožnato. V Sloveniji je redko kakšna, predvsem tuja, pesniška antologija razprodana, zato me zanima, kaj je razlog za tak relativen uspeh slovenske antologije, ki ste jo izdali pri vas.

Buenos Aires ima dva milijona prebivalcev, vsak dan pa se vanj na delo pripelje še sedem milijonov tistih, ki živijo v predmestjih. Bralci poezije so manjšina, skupnost Slovencev prav tako, vendar je bralcev znotraj te kljub temu ravno dovolj, da smo prodali 1000 izvodov. Seveda ni enako s knjigami posameznih avtorjev. Če nekega imena javnost ne pozna, ga težko prodamo, če ga tudi prodajalci ne priporočajo. Zato knjige prodajamo v desetih knjigarnah, kjer se zaposleni zanimajo za poezijo, so sami pesniki ali del pesniške skupnosti. Brez tega ostane katera koli zbirka, argentinskega ali tujega avtorja, neprepoznana, neprodana in neprebrana. Preizkušali smo različne možnosti in ugotovili, da je to najboljši način za prodajo poezije. Primer antologije pa je drugačen, saj je bolj privlačna in ne potrebuje priporočil, saj jo ljudje vidijo kot priložnost, da se seznanijo s poezijo zanje eksotičnega jezika. Antologija je bila dolgo časa v izložbi slavne knjigarne na aveniji Corrientes. Drugi razlog za uspeh antologije je priljubljenost Balkana in na splošno slovanske kulture med kulturno javnostjo.

Od kod ta priljubljenost?

Argentinci opazijo določene podobnosti v naših zgodovinah. Titovo osebnost zgodovinarji pogosto primerjajo z argentinskim predsednikom Peronom. Oba sta se na podoben način zoperstavljala dvema največjima imperijema druge polovice 20. stoletja, Sovjetski zvezi in ZDA; Peron je govoril o tretji poti. Oba sta bila oboževana in osovražena od lastnih ljudi, njuna osebnost je še danes kontroverzna. Druga povezovalna značilnost argentinske in balkanske kulture leži v zgodovinskih okoliščinah, v katerih sta bili obe kulturi dolgo zunaj centrov ekonomske, politične in kulturne moči, kar je v obeh kulturah porodilo originalne in kritične poglede. Ko si dominiran in z razdalje opazuješ oblikovanje moči, imaš lahko o tem šovu povsem lastno mnenje.

Je promocija slovenske literature v Argentini mogoča in relativno uspešna tudi po zaslugi podpore in pozornosti slovenske manjšine v vaši deželi?

V smislu podpore ne, vendar imamo njihovo pozornost, vsekakor, čeprav se vsako leto manj ljudi udeleži predstavitev in kupuje knjige. So pa posamezniki v močno pomoč. Rok Fink nam zelo pomaga pri razširjanju glasu o pesnikih, sicer pa gostom vedno razkaže mesto. Mojca Jesenovec, ki tukaj uči slovenski jezik, podobno širi glas znotraj skupnosti. Sicer pa moram omeniti še Katjo Cukjati iz Slovenske kulturne akcije v Buenos Airesu in Roso Ploh iz Slovenskega društva Triglav v Rosariu. Pomagali so nam pri prodajanju knjig v centrih, ki jih upravljajo. Omenila bi rada tudi Mirka Vasleta, ki na radiu Splendid vodi slovenski program in nam je pomagal promovirati dogodke, tudi z intervjuji z gostujočimi avtorji.

Po kakšnem ključu ste izbrali slovenske avtorje, ki ste jih prevedli?

Ničesar nisem vedela o slovenski sodobni poeziji, zato smo izbirali iz antologije iz leta 2006. Pomagali smo si tudi s priporočili. Izbira je bila intuitivna, a sedaj vem, da se nismo zmotili. Gregorčič in Gradnik pa sta predmet mojih osebnih zanimanj in študijskih raziskav.

Kako je kritike sprejela splošna in kritiška javnost?

Knjige so bile promovirane in tudi recenzirane v nekaterih časopisih, ampak mnogo bolj zanimive so zabavne zgodbe iz ozadja. Prejšnji mesec smo bili v Bahii Blanci, kjer smo predstavljali knjige in kjer nas je obiskala skupina mladih pesnic, ki so želele novo knjigo avtorja Metuljev Braneta Mozetiča. Druga zanimivost je Alojz Ihan. V La Plati je lastnik knjigarne, v kateri prodajamo svoje knjige, pesnik, ki Ihana nadvse občuduje in tako je prav njegova zbirka postala najbolje prodajana knjiga naše založbe v mestu, saj lastnik s svojimi kolegi veliko govori o njem in Ihan je kar malo slaven v pesniški skupnosti La Plate. V Santa Feju je podoben fenomen Primož Čučnik, saj na tamkajšnji univerzi poučuje pesnik, ki ga priporoča tudi svojim študentom. Ko smo izdali antologijo, je bil mojemu kolegu na založbi Miguelu Angelu Petrecci najbolj všeč Peter Semolič, in sama sem nato spremljala Semoličev vpliv nanj v kasnejših pesmih in njegovi naslednji zbirki. Majhna skupina ženskih pesnic v Buenos Airesu obožuje Svetlano Makarovič. Njen glas je zelo drugačen od glasov ženskih pesnic v naši literarni zgodovini. Njena poezija je močno vplivala tudi na moje delo. Mislim, da primeri dobro kažejo, kako je pot poezije, ko je enkrat zunaj, vedno nepredvidljiva.