Ta razprostranjena hribovska "kolobocija", kjer njeni vrhovi le dvakrat sežejo več kot tisoč metrov (Pasja Ravan, Tošč) visoko, je čudežna pokrajina, prežeta s starodavno zgodovinsko patino in prepojena s kulturnim utripom, vsa zasanjana v svoji naravni minljivosti in hkrati polna pristne človeške živahnosti, ki jo na široko razdajajo razprostranjena kmečka gospodarstva na blagih slemenih tega sicer strmega sveta. Je kaj čudnega, če je kmečki sin iz teh krajev, pisatelj Ivan Tavčar, namenil tej svoji ožji domovini veliko čutečih, vznesenih besed in s povestjo V Zali povedal, kako skrivnostno lepo zna biti na teh holmih nad Gorenjo vasjo, Polhovim Gradcem in Horjulom? Tam, kjer spomladi zažvrgoli v zelenju brezštevilna tolpa krilatih pevcev in znaša skupaj gnezda, poleti vse zadiši po kmečkem delu, po preorani zemlji in po njenih sadovih, jeseni pa se čarobna barvna paleta vseh zlatih odtenkov razlije po širnih gozdovih, ki pričakujoč zimo že odlagajo to svoje krasno, pajčolanasto ogrinjalo. Vse to, očem in srcu ljubo minevanje je za iztekajoče se leto že ugasnilo, zato pa je na slemenih okrog Tavčarjeve Zale, kamor ni predaleč ne iz Poljanske doline ne iz krajev okrog Polhovega Gradca in Horjula, prav te dni vse posrebreno, zavito v sicer skromen, prosojen bel hermelinski plašč.
Odličen razgledni balkon
Teh krajev, kamor se zlahka tudi pripeljemo, je veliko, vendar se ceste najvišjim vrhovom in vzpetinam Polhograjcev izogibajo, sežejo pa na sedla in slemena na Črnem vrhu nad Polhovim Gradcem, na Bukovem, Kovskem in Valterskem vrhu nad Poljanami v Poljanski dolini in do zaselkov okrog Lučin nad Gorenjo vasjo, a to nikakor ni nagovor tistim, ki raje in rade volje vzamemo pot pod noge. Zato naj tokratni namig nam, pohodnikom, velja eni najvišjih polhograjskih vzpetin.
Naš holm z lepim imenom Sivka (934 m), četrti najvišji vrh v Polhograjskem hribovju (Tošč 1021 m, Pasja ravan 1020 m, Polhovec 948 m), kljub svoji zaobljeni, tolsti postavi seže višje kot znamenita in alpsko vitka Polhograjska Grmada (898 m), vendar ga ne smemo zamenjevati z višjo Sivko (1008 m) v Cerkljanskem hribovju, prek katere pelje Slovenska planinska pot z Julijcev proti Jadranu. Poti in steza na Sivko, ki ležijo v osrčju sveta, ki globoko diha od življenja in kmečkega dela, je več, kot jih zmore skromen opis, dobro označene pa so tiste iz Jernejčkovega grabna nad Polhovim Gradcem na Pečovje v Srednjem vrhu in mimo Rusa ter Buha pod Špiljem (871 m) do Aliča v Rovtu ter mimo Vrbančka na zaobljeni vrh, s Suhega dola nad Lučinami prek Gabrovca (841 m) do Vrbančka ali pa s Pasje ravni (žal večinoma po cesti) mimo Ogrina in Razorjevca na poraslo sleme (923 m) nad Bozovičarjem in po blagi travnati vzpetini na vrh Sivke, ki je, kljub svoji neuglednosti, saj na njej ni nič tako cenjene alpske postavnosti, zaradi v svojem okolju visoko dvignjenega temena odličen razgledni balkon.