Antic Teatre se v Ljubljani predstavlja z delavnicami in tremi predstavami različnih skupin, ki jim sledijo pogovori z ustvarjalci. Zadnja, z naslovom Opazuj, kako utrujenost porazi misel v režiji Pabla Gisberta in Tanye Beyeler, bo na sporedu nocoj.
John Cage in absurdnost
No, prva predstava, In zakaj John Cage?, s katero so se v torek predstavili Katalonci, je bila delo Guillema Mont de Palola, v Amsterdamu šolanega koreografa, in scenografa Jorgeja Dutorja. Projekt je zanimiv in ambivalenten: ker se performerja od vsega začetka na praznem prizorišču (z le dvema stoloma in dvema absurdnima okrasnima drevesoma iz bližnje picerije v ozadju) poigravata s ponavljanjem istih stavkov na različne načine, ker je zvok in način izrekanja pomembnejši od smisla, ker govorjenju postopoma dodajata še vse mogoče druge onomatopejske zvoke, hropenje in cviljenje, bi lahko rekli, da gre pravzaprav za koncert, za eksperimentiranje z vokalom. Ker zvoki in akcije vendarle proizvajajo smisle (pa tudi dvoumja in nesmisle), ker ima vztrajno ponavljanje besedic "ha, ha, ha" kulturni pomen in igralca z njimi spravita do smeha vso dvorano, imamo opravka z gledališčem - z gledališčem absurda, seveda, saj ni bilo nič smešnega razen smeha samega. In ker ti zvoki za seboj potegnejo gibe, premike, drobce plesnih sekvenc in akcije, ki se nekako levijo druga v drugo, po logiki, ki je zdaj gibalna, zdaj zvočna, zdaj asociativna, imamo seveda opravka tudi s plesno predstavo.
Vse skupaj je zares raziskava, je igra, v kateri so pravila včasih jasna in je naslednja sekvenca pričakovana, ker dinamiko pogojuje odnos akcija-reakcija, včasih ne, ker je preskok nelogičen, absurden. Ponavljajoča se ritmičnost premen postane morda nekoliko preveč transparentna v zadnji četrtini predstave, ki izgubi tenzijo, sicer pa je mogoče reči, da je bil ta ludizem duhovit in zelo dobro izveden.
