Ali potrebujemo davek na kič?

V Pionirski - centru za mladinsko književnost in knjižničarstvo pri Mestni knjižnici Ljubljana - so prav zaradi prenasičenega trga pred nekaj leti začeli izdajati priročnik, s katerim se lahko napotimo h knjigam, ki jih je vredno vzeti v roke. Letošnja priročniška edicija, naslovljena Geneze - poti v bistroumne nesmisle, obravnava 1003 mladinske in otroške knjige, ki so izšle v lanskem letu, vendar jih le 359 oziroma 35 odstotkov vrednoti kot "dobre", "zelo dobre" ali "odlične", medtem ko je preostalim pripeta oznaka "pomanjkljive" oziroma "pogrešljive". Monografija, ki jo je sestavilo enajst strokovnjakov, ponuja seznam zelo dobrih in odličnih knjig s kratkimi anotacijami. "Priročnik je ena knjiga o tisoč knjigah. Ker vseh tisoč ni moč vzeti v roke, je ta ena prijazno izhodišče," je na predstavitvi dela poudarila ena izmed snovalk ter literarna kritičarka Gaja Kos.

V lanskem letu je bil storjen še korak naprej; v priročniku nastali znak zlata hruška se je začel udejanjati v praksi, saj se pojavlja na platnicah odličnih knjig, na mladinskih oddelkih splošnih knjižnic in v številnih knjigarnah ter tako v poplavi literarnih produktov nekoliko olajšuje izbiro. Žal si je med slikanicami, ki prednjačijo na polju otroške literature, le 7,5 odstotka tistih, ki so nastale v letu 2010, prislužilo to prestižno oznako. Še bolj skrb zbujajoče je, da ta podatek ne odstopa od povprečja zadnjih let.

Odgovorna urednica omenjenega priročnika Darja Lavrenčič Vrabec poudarja, da znak kakovosti zlata hruška ne vrednoti le besedil ali likovne podobe otroških in mladinskih del, temveč knjigo kot celoto, torej denimo tudi kakovost tiska, vezave, prevoda ali ciljne naravnanosti. Prav zato mnogi strokovnjaki menijo, da tovrstna pohvala prekaša vse nagrade. Literarna zgodovinarka in predavateljica na Pedagoški fakulteti Milena Mileva Blažić nalepko zlata hruška dojema kot nedvomno primerno metodo literarnega vrednotenja otroške literature, čeprav meni, da je tudi ta oznaka pridana nekoliko preveč knjigam. "Osebno bi bila še bolj kritična do knjig in bi uvedla davek na kič," je neizprosna.

V pomanjkanju kritik

V našem prostoru zagotovo kronično primanjkuje kritiških tekstov o mladinskih, še bolj pa o otroških delih. Te so povečini objavljene le sporadično, ponekod, kot denimo v reviji Kekec, pa so ponujene rubrike, ki obravnavajo knjigo meseca. Na tem polju še najbolj izstopa revija Sodobnost, ki v prilogi Mlada Sodobnost pred bralce redno postavlja nekaj recenzij mladinskih knjig. Pri nas je namreč nekoliko problematično dejstvo, da se le redko v eni osebi zgostita želja in sposobnost za likovno in literarno kritiko. Strokovni odbor za prej omenjeni priročnik to težavo rešuje tako, da se včasih posvetuje s posameznimi ilustratorji, oblikovalci ali likovniki.

Milena Mileva Blažić pa izpostavlja preveliko egocentričnost domačih piscev: "V Sloveniji avtorji ne želijo biti brani, temveč želijo le izdajati. Sama sem pred leti pisala drobne literarne kritike v Prilogi za starše revij Ciciban in Cicido. Ne boste verjeli, da sem se zamerila skoraj vsem živečim slovenskim mladinskim avtorjem, pisali in klicali so me ter grozili z odvetniki in sodišči, češ da jim zmanjšujem prodajo," pojasnjuje sogovornica in dodaja še, da večina ustvarja zavoljo dobička in ne želje po razvijanju bralne pismenosti.

"Značilnost sodobne mladinske in otroške književnosti je izrazito potrošništvo, kot tržna niša pa se kaže predvsem razvoj slikanic. Te blažijo slabo vest družbe, češ da bodo otroku podarili pravljico, vendar so v resnici le mimikrija proizvodnje kapitala," stopi realnosti na prste Blažićeva.

Bleščice kot marketinški trik

Ker se tako v tujini kot pri nas pojavlja trend, da je otroško literaturo zelo enostavno ustvarjati, saj ne terja dolgih sestavkov, so založbe zasute s številnimi poraznimi rokopisi. Nekatere med njimi se zato odločijo za selekcijo, druge pa žal izdajajo vse po vrsti. Kot je na debatni kavarni z naslovom Poplava slikanic - kako izbrati najboljše, ki je potekala v okviru 27. slovenskega knjižnega sejma, opozorila Kristina Picco, strokovnjakinja za otroško literaturo in sodelavka priročnika Geneze - poti v bistroumne nesmisle, številne založbe uporabljajo marketinške trike, da lahko prodajo tudi slabe vsebine. "Ogromno slikanic je z likovnega vidika dobrih ali celo odličnih, z besedilnega pa slabih in podhranjenih. Kupci pa so najprej pozorni na vizualno plat in slikanico po tem ključu povečini tudi izberejo," je na vse pogostejši trend opozorila Piccova. Gaja Kos pa je dodala, da založbe na platnice velikokrat posujejo bleščice, saj se zavedajo, da te neizmerno privlačijo otroke.

Skupina strokovnjakov, ki vrednoti za priročnik, na besedilni ravni velikokrat naleti na neizčiščenost, ponavljanje, nedodelanost ali slabe prevode. Mnoge knjige so tudi daleč od tehnične dodelanosti, kar pomeni, da denimo ne priskrbijo usklajenosti besedila in ilustracije, ponujajo neustrezen tisk, včasih pa celo manjkajo strani ali so te napačno vezane. Vse bolj modno je tudi, da otroci kar sami spišejo tekst ali prispevajo ilustracije k slikanici, o čemer Milena Mileva Blažić meni: "Če nacija postavlja otroka na piedestal, pomeni, da je depresivna. Ustvarjanje najmlajših pač sodi v kategorijo otroštva in ne umetnosti." Podobno prepričanje izraža tudi Gaja Kos, ki o takšnem pridelovanju pravi, da je lahko simpatičen družinski projekt, medtem ko si otroci v vlogi bralca in poslušalca zaslužijo besedila in ilustracije nadarjenih avtorjev, saj si le na tak način lahko ostrijo estetski okus.

In česa se morajo ustvarjalci otroških del posebej zavedati? "Kakovostna slikanica ni le seštevek dobrega pisca in ilustratorja, temveč mora izkazovati visoko interakcijo besede in slike pa tudi inovativnosti, svežine in drznosti," je v okviru omenjene debatne kavarne poudarila Kristina Picco ter med zaželene lastnosti uvrstila še humor, subverzivnost ali kompleksno ubesedovanje bolečih in tabuiziranih tem.

Neslišni glasovi

Založnik Jože Piano pa je na debatni kavarni Zlate hruške in slovenski knjižni trg opozoril na nekatere pomanjkljivosti znaka zlata hruška. Moteče se mu zdi predvsem dejstvo, da je tovrstno vrednotenje javnosti dostopno z velikim zamikom. Ko že skoraj vstopamo v leto 2012, so pred pedagoge, knjižničarje in starše postavljene šele ocene knjig iz leta 2010. Darja Lavrenčič Vrabec se te pomanjkljivosti zaveda, a poudarja, da se ta in podobne dejavnosti lahko sorazmerno razvijajo le zavoljo daljnovidne prijaznosti krovne ustanove, torej Mestne knjižnice Ljubljana, in zahvaljujoč vsakoletnim uspešnim kandidaturam na javnih razpisih. Za večjo ažurnost in občo sprejemljivost pa bi projekt potreboval širši mandat. Poleg tega se veliko knjig v njihovih rokah znajde z zakasnitvijo, saj je izdaja številnih del z letnico prejšnjega leta prenesena v naslednje leto. Prav zato ekipa v prihodnje načrtuje na spletni strani Mestne knjižnice Ljubljana sprotno pripravljati seznam sprejemljivih in pogrešljivih knjig, s katerim bi vplivali tudi na nabavo knjižnic.

Žal mnogih knjig z oznako zlata hruška ne gre iskati med prodajnimi uspešnicami. Kljub temu, da so na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu otroci in mladina dobili ček za branje, ki so ga lahko unovčili ob nakupu "zlatih knjig", so na primer iz založbe Modrijan sporočili, da je bilo zanimanje za nakup izredno majhno. Na vprašanje, kaj bi bilo treba v prihodnje storiti za izboljšanje položaja, Lavrenčič-Vrabčeva odgovarja takole: "Da bodo zlate hruške na terenu še bolj zaživele, so potrebni napori vseh nas, ki delujemo na področju knjige in branja. Za to je potreben izobražen, knjižni in književni vzgoji naklonjen ter za svoje strokovno delo motiviran kader. 'Navdušeni bralci ustvarjajo nove bralce,' se glasijo besede A. Chambersa, enega pomembnih promotorjev branja."