Ta bo omogočal bistveno boljše vadbene in delovne pogoje, ki so bili prej zares katastrofalni, več prostora za "druženje" bodo imeli tudi obiskovalci. To se zdi na prvi pogled veliko, a v resnici nas more zanimati predvsem, kakšne prednosti bo prenovljena stavba omogočala razvoju zvrsti. Odgovor mora biti jasen: nikakršnih. Odprtje prenovljene opere pomeni zato v resnici samo dokončno slovensko smrt opere. Seveda se umor ni izvršil z odprtjem, bodalo je bilo v rokah "strokovnjakov", ki so se odločil, kako bodo staro operno hiško spremenili v novo operno utico. Odločitev za infrastrukturne spremembe je bila seveda nujna, toda navodila, kaj potrebuje sodobna operna hiša, če želi vsaj na papirju konkurirati podobnim ustanovam v tujini, drugim umetniškim zvrstem in predvsem neusmiljeni aktualnosti, so očitno dajali operni analfabeti.
Opera ima pred drugimi oblikami umetniške glasbe, ki je v zadnjega pol stoletja zapadla grozečemu prepadu historičnosti, dodatno podkrepljeni s splošnim upadom glasbene izobrazbe, to bistveno prednost, da lahko ostaja vedno in vsak trenutek aktualna: četudi je partitura "stara", jo lahko vsakič nova inscenacija pomakne v dotik s sedanjostjo in vprašanji, ki mučijo slehernega sodobnika. Zato se je v sodobni operi težišče premaknilo iz opere kot statične uresničevalke glasbenih zamisli v opero kot aktivno osmišljevalko opernih zgodb. Opera zato lahko ostaja tudi ob železnem repertoarju, ki je seveda širši kot slovenska naveza Verdi-verizem-Carmen, gonilna umetniška zvrst: temelj in ogledalo družbe, uresničeno v širokem estetskem mediju, v katerega se združujejo glasbena misel, literarna ideja, režijski koncept, likovna uresničitev in gibalni momenti. Za takšno opero pa je seveda pomemben predvsem prostor: poleg mentalnega, torej družbeno-nacionalnega konteksta, tudi odrski. Povedano drugače: odločitev za prenovo operne hiše, ki ne vključuje tudi povečanja širine opernega odra in ki ne razmišlja o širšem vključevanju opere kot stavbe in institucije v mestno jedro, je strokovna blamaža prve vrste. Ljubljana bi v resnici potrebovala povsem novo operno zgradbo, ki omogočala širši odrski diapazon in bi tudi s svojo sodobno arhitekturno rešitvijo lahko postrgala patino s svoje žanrske zaprašenosti in postala umetniški center, ki bi se odpiral novim glasbenogledališkim formam ter dihal z mestom in njenimi prebivalci - predvsem mlajšimi: bodočnost opere so slednji in ne upokojenci, ki se še spomnijo davnih zlatih let ljubljanske Opere.
Nisem strokovnjak za ekonomska vprašanja, a zdi se, da bi vrtoglava cena prenove, ki je - podobno kot podobne slovenske "opere" o gradnji tunelov, mostov in cest - na koncu močno nabrekla, zadostovala za novo stavbo, novo arhitekturno jedro Ljubljane, ki bi bilo nekakšen pendant "nevidnemu" garažnemu podzemlju.
Zapleti z obnovo so bili povezani z "višjimi silami": vdori vode, stečaji gradbenih podjetij. Sam razumem takšna opozorila "od zgoraj" precej dobesedno: kot metaforo za popolno zgrešenost projekta. Če smo bili pozorni, nam je o tem veliko povedala tudi otvoritvena prireditev: idejo, da pevci nastopajo v ložah, da zbor poje v parterju in da plesalci lezejo čez gledališko rampo, lahko razumemo kot režijsko domislico, sam pa jo dojemam bolj kot izkaz odrske prostorske stiske. Enako velja tudi za repertoarno izbiro: na otvoritvi je kraljeval socialistični realizem Glazunova in Švare, "prava" otvoritev bo sledila s Traviato in Nabuccom. Pričakovali bi, da bomo "novo" hišo odprli s predstavami, ki zaradi prostorsko-arhitekturnih težav stare stavbe prej niso bile mogoče. Ne, brez panike, ljubljanska Opera bo lahko v novi, močno zlateči se hiši nadaljevala natanko tam, kjer je končala: v opernem srednjem veku.
Omeniti velja še simpatično oddajo o novi operni hiši, ki jo je pripravila RTV Slovenija. Najbolj je bodel v ušesa reklamni filmček, ki je bil podložen z uvodno glasbo iz tretjega dejanja Wagnerjevega Lohengrina. Bil je namreč povsem zavajajoč: Wagnerja in podobnih temeljnih del opere 19. (!?) in 20. stoletja v novi-stari ljubljanski operni hiši v 21. stoletju ne bo mogoče izvajati.
Ansamblu ter poslovnemu in umetniškemu vodstvu želim veliko umetniške sreče, kajti zanašati se na kaj drugega jim v novih-starih razmerah ne preostane; pokojniku, operi, želim v večnih loviščih miren počitek; botri prenove pa so nam dolžni vrsto odgovorov. In da ne bo pomote: tokrat se podpisujem kot del strokovne javnosti.
