Drugo mesto je zasedla skupina Si.Zyme, ki je razvila celični tekoči trak za proizvodnjo različnih spojin, denimo antibiotikov, tretje mesto pa so zasedli člani skupine, ki bo skupaj z raziskovalnimi ustanovami razvijalo znanje, tehnologijo in postopke za pripravo večnamenskih magnetnih nanodelcev po želji naročnikov ter jih aktivno tržilo v zahodno-evropskih državah.

V poslovni ideji podjetja Animacel je zajeta prebojna inovacija, velik tržni potencial, razdelana poslovna strategija investitorja ter reference prvih zadovoljnih pacientov, so odločitev utemeljili člani strokovne komisije tekmovanja, mi pa smo se s Katerino Čeh pogovarjali o nadaljnjih načrtih podjetja, pa tudi o tem, kako je bili ženska v znanosti.

Kje se dobili idejo za inovacijo, ste imeli sami kužka z obolelimi sklepi?

Sem mlada raziskovalka, zelo rada sem znanstvenica, po osnovni izobrazbi pa veterinarka in želela sem si znanost prenesti v prakso. To je bilo osnovno vodilo, potem pa je idejo podal prof. Majdič, s katerim sva jo tudi skupaj razvijala. Prebirala sva članke, poskušala pridobiti prve vzorce, izolirati celice, nato pa sem poklicala prijatelje, ki so primarno veterinarji, jim predstavila idejo in so takoj pokazali neverjetno zanimanje. Tako smo dobili prve stranke in pričeli z delom.

Ustanovili ste že tudi podjetje in pridobili investitorja. Kakšni so zdaj vaši načrti?

Podjetje Animacel smo ustanovili spomladi letos. Trenutno so nam ravno uredili laboratorij, tako da je zdaj cilj priti do čim več veterinarjev, strank in ljudem povedati, da ta metoda obstaja in deluje, ker tega zdravljenja pravzaprav še ne poznajo. Naš cilj je tudi širjenje podjetja, najprej po Sloveniji, nato v bližnje dežele, se pa tudi že pogovarjamo, da bi odprli podjetje v ZDA.

Delujete kot spin out podjetje. Kakšen bi bil razvoj podjetja, če ne bi imeli investitorja?

Če ne bi dobili investitorja, bi bilo bistveno težje, ker je samo opremljanje laboratorija dovolj velik strošek. Ne potrebuješ pa le opreme, ampak tudi ljudi. Težko je biti na desetih mestih naenkrat, zato poleg denarja rabiš zelo dobro ekipo, nam je pa tudi Univerza vključno z rektorjem stala močno ob strani.

Kako daleč pa je takšno zdravljenje sklepnih obolenj pri ljudeh? Boste razvoj vodili vi ali boste znanje prenašali na kolege v medicini?

Najprej moram poudariti, da so stvari v humani medicini bistveno bolj regulirane in je v njej vedno več zadržkov. Tako menim, da je humana medicina še zelo oddaljena od takšnega zdravljenja. Upamo, da bomo v prihodnjih letih lahko povezali naše izkušnje iz veterine s strokovnjaki v medicini, ter skupaj nastopali v razvoju tudi na področju humane medicine.

Niste le znanstvenica, ampak tudi mama dveh otrok. Kako poteka vaš vsakdan?

Zelo naporno. Moram priznati, da če ne bi imela ob sebi družine, torej mojih in moževih staršev, bi bilo zelo težko. Imam tudi izjemno dober tim v službi, kjer sem mlada raziskovalka in končujem doktorat. Upam, da bom takšnega uspela ustvariti tudi v svojem podjetju. Marsikdaj družina trpi, a se trudim biti čim boljša mama, trudim se biti dobra povsod, vendar včasih ti nekje malo zmanjka. Tako da včasih morda trpi eno področje, drugič pa drugo, trudim pa se biti čim boljša na vseh.

Kakšna pa je po vašem mnenju vloga žensk v znanosti?

Mislim, da nam je težko, ker ženske vedno držimo tri vogale, kjerkoli, doma, zelo pogosto tudi v službi. Mislim, da morajo ženske več delati, da dosežejo isto kot moški, ampak mislim, da bo s takšnimi kolegicami, ki jih imam jaz med znanstvenicami, šlo na bolje in da nam bo uspelo. Je pa moškim lažje, že zaradi dejstva, da so pač moški.