Umirijo se šele v globokem dnu Vipavske doline, tam, kjer se poskočni Hubelj pri Ajdovščini zlije v Vipavo, lenobno tekočo reko, ki pa zna pokazati tudi ostre hudourniške roge. Tukaj, globoko spodaj, v vipavskem paradižu, je vsega na pretek, tu vse cveti in obrodi, tu je vse polno življenja, vse brsti in raste, zgoraj za ostrimi in visokimi robovi pa svet ostaja resnoben, tih, zahteven in skrivnosten. Na robu, ko se oko zazre na severna prostranstva nepreglednih gozdov in uzre daleč zadaj ponosne glave Julijcev, je sleherni duši, ki iz južnega raja prisopiha sem gor, jasno, da vstopa v kraljestvo nekega drugega monarha, v kraljestvo tistega, ki mu posestvo sega prav do najvišjih vrhov naših skalnih mogotcev, julijskih, karavanških in grintovških.
Južni rob Trnovske planote
Čaven seveda ni en sam vrh in še manj ena sama gora, je pa razprostranjeno pogorje, ki se na jug strmo spušča v Vipavsko dolino, k Vrtovinu, Kamnjam, Stomažu, Lokavcu in Ajdovščini, na vzhodu se rokuje s Trnovskim gozdom pri Predmeji, na severu pa tam okrog Golakov sploh ponikne vanj. Čavnova gorska grba z višinskimi metri seveda ni posebno vznemirljiva, takrat pa, ko so visokogorja zaradi neugodnih snežnih razmer vse prej kot vabljiva, tudi skrivnostni svet temnih gozdov in globokih kraških grap lahko zvabi v goste raziskujočo gorniško dušo. Sploh, če nam je mar razgibani svet med oblimi vrhovi, kakršni so Čaven (1185 m), ki je pogorju posodil ime, Selovec (1265 m), Kucelj (1237 m) in Veliki Modrasovec (1353 m; sosednji, Mali, bližji koči, meri 1305 m). Med prijetnim potovanjem po razglednih vrhovih, od koder zremo na jugu v toplo Vipavsko dolino in na severu v mrzla prostranstva, kjer iz temnih gozdov sežeta v nebo Veliki in Mali Golak, zadaj pa kot daljno srebrno obzidje zaslutimo visokogorska triglavska skalovja, se med Modrasovcem in Malo goro znajdemo pred gostoljubno planinsko kočo Antona Bavčerja (1242 m), ki stoji na obširni jasi, z lepim razgledom na Goro nad Otlico in Lokavcem.
S potmi na Čaven, na njegove vrhove in vzpetine, predvsem pa k njegovi koči, ne bomo imeli težav. Še več, zaradi obilne ponudbe se bomo lahko znašli v zadregi (za tisto motorizirano možnost nam ni mar), zato velja najprej povedati, da drži z Golakov, od tamkajšnje Iztokove koče (1260 m) okrog Cingolce in obeh Modrasovcev do Bavčerjeve koče, znamenita Slovenska planinska pot, ki jo potem ubere na vzhod, na Predmejo, Otlico in Kovk ter skozi Col na Javornik ter prek Podkraja na Nanos. Čavnu v nedrje seže tudi vrsta sicer strmih, vendar dobro uhojenih in skrbno zaznamovanih poti iz južnih krajev, iz Vipavske doline, naj bo iz Lokavca, Stomaža in Vrtovina, z zahoda, z goriške strani, pa sem gor pripeljejo poti iz Vitovelj in Trnovega. Tu si trnovski gozdni kras in soška globel segata v roke.