Najprej smo imeli odlične zimske razmere, zdaj pa se je poletna sezona praktično podaljšala v december. Ne vem, če je bila letošnjo jesen kakšna nedelja s slabim vremenom," je razloge za vse bolj množičen obisk gora in s tem več dela za reševalce ocenil Jani Bele, vodja komisije za informiranje pri Gorski reševalni zvezi Slovenije.

Poleti so na Kredarici našteli tudi več kot 3000 obiskovalcev na dan. Hkrati pa je kar 40 odstotkov vseh akcij gorskih reševalcev negorniških, ko rešujejo padle padalce, iščejo izgubljene osebe, pomagajo pri delovnih nesrečah in podobno. Bolj vzpodbuden je podatek, da je bilo smrtnih nesreč v slovenskih gorah deset, kar je pol manj, kot jih je običajno. Vse več nesreč se zgodi pri plezanju, kar za reševalce pomeni tudi bolj zahtevno reševanje. Štirideset odstotkov vseh akcij so opravili s pomočjo helikopterja, kar pomeni, da jih večino še vedno opravijo klasično, z vzponom do ponesrečenega. Poleti je na Brniku 90 dni dežurala helikopterska ekipa z dvema reševalcema in policistom. Opravili so 95 akcij, tako da je stalno dežurstvo več kot upravičeno. V naših gorah se poškoduje 70 odstotkov Slovencev, skoraj tretjina pa je tujih gornikov.

V Sloveniji je več kot 600 aktivnih gorskih reševalcev, država glede na normative "prizna" 430 reševalcev, kar potem predstavlja stalne finančne težave zveze. Od Uprave RS za zaščito in reševanje ter od Fundacije za invalidne in humanitarne organizacije dobi slab milijon evrov na leto. Sredstva fundacije letos zamujajo, država pa je odobrila slabih 200.000 evrov dodatnega interventnega denarja.

Reševalci delajo prostovoljno, denar se porabi za drago opremo, njeno vzdrževanje in izobraževanje. A ker je reševalcev v resnici več, kot jih "prizna" država, mnogi opremo kupujejo sami. Še huje je, da se bojijo krčenja proračuna. "Reševalci smo pripravljeni dati svoj čas in svoje znanje. Ko moramo dajati še svoj denar za reševanje sodržavljanov, je to znamenje, da je v državi nekaj narobe," je ocenil predsednik GRZS Igor Potočnik.

Država bo morala prej ali slej premisliti o zavarovanju za prostočasne dejavnosti, kot je to urejeno ponekod v tujini. Stroške reševanja bi tako krila zavarovalnica ali pa bi jih moral ponesrečenec sam. A do takega sistema je pri nas še daleč. Že zdaj je veliko polemik o načinu zaračunavanja reševanja v primeru malomarnosti. Izstavljenih računov je bilo v zadnjih letih manj kot deset, pa še pri teh primerih je prišlo do sporov in negodovanj, kaj se "šteje" za malomarnost in kdo to oceni, če pravila niso dovolj jasna.