"To je tisto, za kar si je Eko krog ves čas prizadeval. Določeno bo novo vplivno območje, javnost bo v postopku lahko sodelovala s pripombami na sežiganje odpadkov, več bo tudi stranskih udeležencev. Ta dan smo dočakali po sedmih letih boja z državo in kapitalskimi lobiji. Javnost bo spregovorila," so novico o odločitvi okoljskega ministrstva pospremili v Eko krogu. Predsednik društva Uroš Macerl meni, da odločitev ni mogla biti drugačna, saj cementarna dovolj onesnažuje že brez uporabe alternativnih goriv.
Na vprašanje, ali ga preseneča dejstvo, da okoljski minister Roko Žarnić zadeve ni pospravil v predal in je prepustil nasledniku, je Macerl odgovoril, da je o tem razmišljal, a prišel do zaključka, da si ministrstvo takšnega zavlačevanja ne bi moglo privoščiti. "Po drugi strani pa se je Miha Skubic, ki je vodil pritožbeni postopek, primera lotil zelo resno, povsem drugače, kot so to počeli na ARSO. Skubic se je strokovno poglobil v zadevo, ki je zelo zahtevna in terja ogromno dokazov, preden ugotoviš dejansko stanje in sprejmeš končno odločitev," je bil za spremembo z delom okoljskega ministrstva zadovoljen Macerl.
Spomnimo, da je Lafarge cement na odločitev o izdaji okoljevarstvenega dovoljenja za sosežig alternativnih goriv čakal vse od marca, ko je upravno sodišče ugotovilo neskladje uredbe o napravah, ki lahko povzročijo onesnaževanje večjega obsega, z zakonom o varstvu okolja. Takrat je moral ARSO ponovno odločati o izdaji okoljevarstvenega dovoljenja in pri tem upoštevati zgolj zakon ter cementno peč kljub prilagoditvam, s katerimi je Lafarge cement zmanjšal količino emisij v zrak, obravnavati kot novo. Na podlagi tega so sredi julija zavrnili Lafargeev zahtevek za izdajo dovoljenja, v katerem so napravo priglasili kot obstoječo.
Lafarge cement se je na odločitev ARSO pritožil in zadevo je naprej reševalo okoljsko ministrstvo, ki je po dveh javnih obravnavah odločilo, da bo ARSO moral ponoviti celoten postopek za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja, pri čemer bo Lafarge cement, če bo še vedno hotel pridobiti okoljevarstveno dovoljenje za sosežig odpadkov, moral napravo priglasiti za novo. To pomeni, da bodo morali vnovič določiti vplivno območje cementarne, ki bo segalo dosti dlje od zdajšnjih 500 metrov, še pomembneje pa je, da se bo zaradi tega o sosežigu odpadkov v trboveljski dolini lahko izreklo večje število stranskih udeležencev.
Kakšna bo usoda cementarne, če bo morala še enkrat skozi dolgotrajen proces izdaje okoljevarstvenega dovoljenja, si nihče ne upa niti pomisliti. Dejstvo pa je, da cementarna zgolj ob uporabi fosilnih goriv ne bo več konkurenčna in bo skoraj gotovo pristala na Lafargeevem seznamu sedmih najmanj donosnih cementarn, ki bodo prenehale obratovati. Na to je pred kakšnim mesecem opozoril tudi direktor cementarne Janusz Miluch, ko je dejal, da je ravno okoljevarstveno dovoljenje za sosežig odpadnih olj, gum in plastike ključni dejavnik obstoja Lafargea cementa v trboveljski dolini.