Denar za pokrove, vole in Toplaka

V minulih letih se je mestno županstvo obnašalo, kot da ima občina neizčrpen vir denarja. V svojem prvem mandatu je Kangler dal po mestu položiti medeninaste kanalizacijske pokrove (z napisom Univerzitetno mesto Maribor), na občinskih slavnostnih dogodkih so se pekli voli, za gradnjo krožišča s fontano na cesti proti Dupleku so porabili 1,3 milijona evrov... Občina je tudi donirala znatne vsote za zasebni visokošolski zavod v lasti županovega strankarskega in lovskega prijatelja Ludvika Toplaka.

Na občini in v njenih zavodih so prijetne uradniške službe dobili številni zaslužni županovi prijatelji in znanci ter sorodniki županovih prijateljev. Trem mariborskim podžupanom se je pridružila še privlačna 24-letna Astrid Bah, ki je zaposlena na občinskem stanovanjskem skladu. Za svojo novo zadolžitev bo od zdaj prejemala 1000 evrov na mesec. Na občinskih finančnih plečih se je letos znašel tudi mestni avtobusni promet, ki ga je od bivšega koncesionarja Veolia prevzel novoustanovljeni občinski zavod Marprom.

Proračunska znanstvena fantastika

Takšno gospodarjenje se jasno odraža v občinskih odhodkih. Mestna občina Maribor si je, denimo, v letu 2009 nagrmadila za šest milijonov evrov minusa in je za plače zaposlenih porabila kar 14 odstotkov več kot v letu 2008. Ko je občinsko vodstvo napovedalo, da bo letos občina ustvarila rekordnih 152,7 milijona evrov prihodkov, so kritiki to napoved označili kot znanstveno fantastiko. In se niso zmotili, saj je občina v prvem polletju zmogla pridobiti samo 46,3 milijona evrov prihodkov, torej niti tretjino načrtovanega denarja! Toliko bolj razumljiva je nestrpnost občinarjev pri iskanju kupca za mestno plinovodno omrežje. Čeprav knjigovodska vrednost tega premoženja znaša 12 milijonov evrov, so na prvem razpisu zanj hoteli iztržiti najmanj 42 milijonov evrov. Zato ni bilo presenetljivo, da na prvem razpisu ponudbe ni oddal nihče in so morali razpis ponoviti, izklicno ceno pa so znižali na 36,1 milijona evrov.

Obupanost županstva zgovorno ilustrira dejstvo, da je mestni svet konec oktobra dal soglasje občinskemu podjetju Energetika Maribor, da se sme prijaviti na razpis za nakup plinovodnega omrežja. Občina si je tako bila pripravljena prodati plinovod sama sebi zato, da bi kupnino porabila za svoje prestižne nepremičninske projekte. S predvidenim preostankom denarja pa bi zakrpala proračunski primanjkljaj.

Kje je cena?

Alan Perc, direktor Energetike Maribor, je napovedal, da bo spoštoval voljo lastnikov in bo oddal ponudbo. Temu primerno so bili nasmejani člani občinske komisije, ko so se včeraj zbrali pri javnem odpiranju ponudb. Med listanjem edine prispele ponudbe so njihovi obrazi postajali vse bolj resnobni, saj v dokumentaciji niso zmogli najti ponujenega zneska. "Kje imate napisano ceno?" so spraševali predstavnika Energetike Maribor. Odvrnila sta, da zneska ni.

Milica Simonič Steiner, direktorica mestne uprave, je po seji dejala, da je ponudba Energetike Maribor vprašljiva in nepopolna. "Jaz takšne ponudbe ne bi oddala, to je blamaža," je Perčevo potezo komentirala Simonič-Steinerjeva. Ponesrečena "prodaja" plinovodnega omrežja bo po besedah direktorice v občinskem proračunu povzročila velik primanjkljaj, ki ga bodo razreševali z rebalansom.

Občina bo morala hitro najti tudi drug denarni vir, iz katerega bodo pridobili sredstva za svoje najodmevnejše infrastrukturne projekte, kakršna sta gradnja razvpitega Mariborskega kulturnega središča Maks in nove Mariborske knjižnice. Perc včeraj ni bil dosegljiv za pojasnilo, zakaj se je uprl diktatu občine. Tudi ni znano, ali ga bo nadzorni svet zaradi neposlušnosti razrešil.