Mandat ministrstva si bomo zapomnili tudi po stavki javnega sektorja lansko jesen in predčasnem odstopu ministrice Zares Irme Pavlinič Krebs, ki jo je, sicer bolj na videz kot zares, nadomestil kar sam premier Borut Pahor.

Priznati je treba, da Pavlinič-Krebsova ob nastopu mandata ni imela lahkega dela. Od predhodnika Gregorja Viranta je podedovala finančno nevzdržno plačno reformo, s katero bi se morale plače javnih uslužbencev po 10-odstotnem porastu v letu 2008 za dodatnih 10 odstotkov zvišati tudi v letu 2009. Za izvedbo reforme pa bi bilo po oceni ekonomskih strokovnjakov treba nameniti kar 300 milijonov evrov več, kot je bilo sprva predvideno.

Ministrica je s tremi dogovori s sindikati v letih 2009 in 2010 ustavila realizacijo plačne reforme (ta je bila izvedena do polovice) ter omejila tudi preostale elemente plačne politike, s čimer je do vključno leta 2012 zmanjšala stroške za 940 milijonov evrov. S temi ukrepi ji je uspelo plače javnih uslužbencev popolnoma zamrzniti, plače funkcionarjev pa znižati za 4 odstotke.

Število zaposlenih se je povečalo za skoraj 4000

Poteze ministrstva so bile sicer učinkovite, a pogosto tudi močno sporne. Sprememba kvoruma za sklepanje kolektivnih pogodb je bila po oceni pravne stroke nezakonita in protiustavna, obenem pa je povzročila razkol med bolj "državotvorno" Konfederacijo Branimirja Štruklja ter večino sindikatov, ki jih je vodil Janez Posedi. Za tretji dogovor, ki je zaključek plačne reforme prestavil v neznano prihodnost, so tako zadoščali zgolj podpisi sindikatov konfederacije, pri čemer njegove veljavnosti ni mogla preprečiti niti 10-dnevna stavka javnega sektorja.

Ministrstvo za javno upravo je bilo manj uspešno pri zmanjševanju števila zaposlenih. Čeprav se je zaposlenost v civilnem delu državne uprave od oktobra 2008 do maja letos znižala za 4,6 odstotka, v celotni državi upravi (skupaj z vojsko in policijo) pa za 1 odstotek, pa ministrstvo ni realiziralo cilja o 1-odstotnem letnem znižanju zaposlenih v celotnem javnem sektorju. Število zaposlenih se je od decembra 2008 do letošnjega avgusta povečalo s 155.935 na 159.630 ali za 2,3 odstotka. Resnici na ljubo moramo ob tem dodati, da je bila vlada Janeza Janše še manj uspešna; med njenim mandatom se je civilni del državne uprave znižal za 2,5 odstotka, medtem ko je število zaposlenih v celotnem javnem sektorju poraslo za 4,1 odstotka.

Ker je zaradi porasta števila zaposlenih v javnem sektorju letna masa plač kljub zamrznitvi porasla za 120 milijonov evrov, je vlada ob izteku mandata pripravila nov interventni zakon, ki je predvideval popolno zamrznitev plač v javnem sektorju, pokojnin in socialnih transferjev ter podaljšanje veljavnosti preostalih ukrepov. Kolegij predsednika državnega zbora v začetku oktobra interventnega zakona ni potrdil, kar pomeni, da bosta o usodi 300 milijonov evrov vrednega "varčevalnega paketa" odločala šele nova vlada in novi parlament.

Neuresničeni načrti

Ministrstvo se je med svojim mandatom ukvarjalo tudi s številnimi načrti za modernizacijo javnega sektorja. Potem ko sta se vlada in ministrstvo zaradi nenehnih prask s sindikati nekaj časa nagibala celo k ukinitvi enotnega plačnega sistema, je ministrstvo, predvsem zaradi dokaj ugodnega poročila OECD, šele letos poleti pripravilo izhodišča, ki ob ohranitvi enotnega sistema predvidevajo različne stopnje vključenosti posameznih plačnih skupin, prav tako pa tudi večjo fleksibilnost pri določanju plače.

V sklop modernizacije javnega sektorja sodi tudi zakon o izvajanju dejavnosti splošnega pomena, ki naj bi nadomestil 20 let star zakon o zavodih iz leta 1991. Usoda zakona, ki je trenutno v drugi obravnavi v državnem zboru, je sicer vprašljiva, saj nanj letijo očitki o prikriti privatizaciji javnega sektorja.

Glede odprave birokratskih ovir je vlada na pobudo ministrstva sprejela načrt zmanjšanja administrativnih bremen za 25 odstotkov do leta 2012, s čimer naj bi prihranili dobrih 360 milijonov evrov. Žal ministrstva niso bila najbolj kooperativna; po oceni državne sekretarke Helene Kamnar je bilo doslej implementiranih okoli sto ukrepov, ki pa predstavljajo le približno četrtino načrtovanega prihranka.

Med ukrepi ministrstva je treba omeniti še ustanovitev pogosto kritiziranih kadrovsko-akreditacijskih svetov ter agencije za javno naročanje. Delno je bila izvedena tudi centralizacija upravljanja nepremičnega premoženja države, ki naj bi se končala z ustanovitvijo javnega sklada.

Glede volilnega sistema "ministrstvu Zares" ni uspelo realizirati spremembe zakona o volitvah, ki bi omogočile večji vpliv volilcev na izbiro poslancev. Za sprejem zakona je letos spomladi v parlamentu glasovalo zgolj 21 poslancev, pri čemer so podporo predlogu odrekli tudi v največji koalicijski stranki SD. Realizacije ni dočakal niti predlog spremembe ustave, s katero bi ukinili možnost, da lahko referendum zahtevata državni zbor in državni svet; obenem pa določa potrebno udeležbo volilcev na referendumu ter zakone, o katerih na referendumu ne bi bilo mogoče odločati.