Izgubljamo se v razmišljanju o vzvodih za boljšo bivalno kulturo v mestih, vendar nimamo vzpostavljenega prostorskega in informacijskega sistema, stanje na področju urejanja prostora v Sloveniji opisuje generalni direktor direktorata za prostor na okoljskem ministrstvu Mitja Pavliha. "Vsak dan se soočam s problemi, za katere naša predpostavljena politika nima posluha," je v uvodnem govoru na okrogli mizi Inštituta za politike prostora dejal Pavliha in opozoril, da država ne ve prav dobro, kakšne so njene prostorske politike.
Pogoje gradnje bo treba spremeniti
Inštitut je dogodek pripravil v okviru Tedna arhitekture in prostora, udeleženci pa so skušali odgovoriti na vprašanje, kaj podnebne spremembe pomenijo za urbano oziroma prostorsko gradnjo na Slovenskem. Predvsem zaradi vse več ekstremnih vremenskih pojavov bo namreč pogoje gradnje in rabe prostora treba spremeniti, so ugotavljali udeleženci.
Predstojnik Centra za prostorsko sociologijo na ljubljanski fakulteti za družbene vede dr. Drago Kos je pojasnil, da se problema podnebnih sprememb zaveda tudi slovenska javnost, in na podlagi analize javnomnenjskih raziskav povzel, da je javnost zaskrbljena in visoko občutljiva na problematiko, hkrati pa zbegana. Ob tem je pojasnil, da vse več Slovencev dvomi, da bi probleme lahko rešila znanost.
Kam z odvečno vodo?
Vsaj za vprašanje odvečne vode, s katero se soočajo urbana naselja ob silovitih padavinah, ki bodo v prihodnosti še močnejše in pogostejše, pojavljale pa se bodo na vse večjih višinah, stroka že več kot desetletje pozna rešitve, ki bi jih bilo treba uporabiti tudi v Sloveniji. Profesor okoljskega inženirstva na ljubljanski fakulteti za gradbeništvo in geodezijo dr. Boris Kompare je pojasnil, da pri nas še vedno prevladuje stara paradigma, po kateri je treba odpadno vodo iz mesta po najkrajši poti speljati do vodotoka, čeprav bi se morali ravnati po paradigmi, ki postavlja v ospredje zadrževanje in očiščevanje vode ter postopno vračanje v naravo. To lahko dosežemo z bolj ravnimi strehami, pokritimi z rastlinami, ki zadržujejo vodo oziroma jo porabljajo zase; z razlivanjem vode iz žlebov po prepustnih tlakih cest, skozi katere voda počasi ponika v zemljo; z infiltracijskimi cevmi, iz katerih voda počasi ponika v podzemni svet; s površinskimi ali podzemnimi zadrževalnimi bazeni, ki so na primer narejeni kot umetna jezerca. V kanalizacijo tako odtekajo samo presežki odpadnih voda.
Takšno prostorsko načrtovanje ima po Komparetovih besedah številne prednosti pred staro paradigmo. Med drugim se upočasni prekomerni in nezaželeni, hudourniški odtok padavinske vode, hkrati pa se zmanjšajo potrebe po namakanju, saj se rastline hranijo z zadržano vodo. Polnijo se zaloge podtalnih vod. V zadrževalnih bazenih se lahko razvije rastlinsko in živalsko življenje. Pokrajina lahko postane krajinsko bolj zanimiva. Zmanjšajo se tudi stroški odvodnih kanalov, ki niso več potrebni v tolikšni meri, vse skupaj pa ima pozitivne učinke na podnebne spremembe, je našteval dr. Kompare. Krajinska arhitektka mag. Marta Vahtar je dodala še ohranjanje oziroma vzpostavljanje zelenih površin v urbaniziranih območjih in izkoriščanje samočistilnih zmožnosti okolja.
Trije cilji Slovenije
Direktor vladne službe za podnebne spremembe Jernej Stritih pa je pojasnil, da so v osnutku strategije prehoda Slovenije v nizkoogljično družbo do leta 2050, ki je do 21. oktobra v javni razpravi, glede razvoja naselij določeni trije cilji. Prvi med njimi je povečevanje energijske učinkovitosti prostorskega razvoja in zmanjševanje potreb po transportu. Drugi cilj je razvoj regijskih centrov, prek katerih bi zagotavljali lokalno samooskrbo ne le na področju hrane, ampak tudi pri proizvodih in storitvah ter energiji. Tretji cilj pa je večja konkurenčnost Slovenije kot lokacije, zaradi česar bi Slovenci ostajali doma in bi k nam prihajali imigranti, saj naj bi se prebivalstvo v državi do leta 2050 zmanjšalo.
