Poleg tega, da večina ljudi ne ve, da je na Zmajskem mostu poleg štirih velikih tudi šestnajst majhnih zmajčkov, jim ni znano, zakaj so na prehodu iz 19. v 20. stoletje sploh izbrali ta simbol. V prvotnem načrtu Zmajskega mostu si je arhitekt Jurij Zaninovich sicer zamislil krilate leve, vendar so si kasneje premislili, ker je bil zmaj v ljubljanskem mestnem grbu. To pomembno mesto pa je po legendi dobil, ker naj bi ustanovitelj Ljubljane grški kraljevič Jazon, ko je z argonavti iz Črnega morja po Donavi in Savi priplul do izvira Ljubljanice, tam naletel na krvoločnega zmaja in ga premagal.
Za cesarja Franca Jožefa I.
Zanimivo, vendar pogosto spregledano dejstvo je tudi, da ime Zmajski most ni prvotno ime mostu. Ta prehod čez Ljubljano je bil pred 110 leti zgrajen v počastitev štiridesetletnega vladanja Franca Jožefa I., zato so mostu tedaj nadeli ime Jubilejni most cesarja Frana Josipa I. Da je bil zgrajen ob cesarjevem jubileju oziroma 13 let kasneje, saj je izsuševanje Barja močno zamaknilo postavitev temeljev, pa ni naključje. Potreba po hitri cestni povezavi po Trubarjevi ulici je naraščala, s posvetitvijo mostu cesarju pa je takratni župan Ivan Hribar lažje upravičil višje vsote denarja za dokončanje mostu. "Da občini ne povzročam nepotrebnih izdatkov za stvari, na katere lahko še čaka, porabil sem cesarjeve jubileje v to, da je mesto dobilo potrebne zavode in naprave," je zapisal v svoji knjigi Moji spomini.
Poseben v mnogih pogledih
Župan je Zmajski most predal prometu 4. oktobra 1901, na cesarjev 72. god, nadomestil je odsluženi leseni Mesarski most in po Humarjevih besedah je šlo za monumentalno gradnjo, ki je močno odstopala od standardov za takratne ljubljanske mostove. Večino mostov so namreč takrat gradili v kamnu, za Zmajski most pa so prvič uporabili beton. Zato velja za prvi železobetonski most na Slovenskem, hkrati je eden največjih mostov te vrste na svetu. Humar, ki je zgodovino Zmajskega mostu raziskoval tudi v dunajski nacionalni knjižnici, domneva tudi, da je bil ta most prva asfaltirana površina na slovenskem ozemlju.
Za avantgardno tehnično rešitev je zaslužen Josef Melan, gradilo pa ga je dunajsko podjetje Pittel & Brausewetter. Največjo značilnost mostu, zmaje, so sprva nameravali narediti iz brona, vendar so se zaradi nižje cene kasneje raje odločili za bakreno pločevino, s tem da imajo rep napolnjen s peskom. Po zamisli Zaninovicha, ki je imel istega učitelja kot Jože Plečnik, so jih izdelali na Dunaju, tako kot tudi celotno ograjo in druge montažne betonske elemente.
