Ko niti 120 čopičev ne zadošča

"Mi z oddelka za polihromirano plastiko smo sicer bolj navajeni oltarjev in kipov, a nam gre tudi restavriranje teh dveh lesenih baročnih stopnišč dobro od rok. Problem je edinole tale kratek časovni rok. Ker se moramo pri delu usklajevati z gradbeniki in drugimi obrtniki, do konca septembra še ne bomo gotovi, do konca oktobra pa zagotovo," nam je med tem, ko je na ograjo stopnišča z vajeno roko nanašala srebrnino, zaupala Nuška Dolenc Kambič, ki v restavratorskem centru vodi oddelek za les. Povedala nam je še, da je zob časa (in drobnih insektov) 300 let staro stopnišče iz smrekovine in topolovine zares močno načel, vendar bo po njihovem posegu to znova pripravljeno, da prihodnjih 300 in več let brez nevarnosti prenese težo 15.000 obiskovalcev na leto.

Delo restavratorjev je zelo zahtevno in se ga lahko lotijo le strokovno dobro usposobljeni in zelo potrpežljivi ljudje. Nekatere povsem dotrajane elemente stopnišč so zamenjali z novimi, ostale pa obdelali tako, da bodo ob ponovnem odprtju dvorane videti kot novi, a hkrati še vedno zelo stari. "Včasih se zgodi, da za neko operacijo celo med 120 čopiči, kolikor jih imamo na razpolago, ne najdemo pravega in je treba ponj v trgovino," še pove Dolenc-Kambičeva. Najbolj posebni so čopiči z dlakami iz veveričjega repa. V skupini za obnovo stopnišča sodeluje 9 restavratorjev.

Po strmih stopnicah posebnega gradbenega odra, ki zavzema celoten prostor 35 metrov dolge in 10 metrov široke Viteške dvorane, smo se povzpeli do stropa, kjer se je še večja skupina restavratorjev (prevladovale so ženske) s paletami in čopiči v rokah trudila zakriti belino v zadnjim mesecih saniranih razpok in drugih delov pokitanega ometa.

Strop ni več v nevarnosti

Njihov vodja Rado Zoubek, akademski slikar po izobrazbi, nam je tam zgoraj, 9 metrov od tal, zelo nazorno in slikovito razložil, kaj vse so morali postoriti, da bi strop s freskami baročnega mojstra Karla Frančiška Remba svojo veličastno podobo kazal tudi prihodnjim rodovom. Obiskovalci dvorane verjetno niso nikoli slutili, da je strop nad njimi v celoti lesene konstrukcije in da je vsega centimeter debel poslikan omet sprijet z navadno trstiko. "Naleteli smo na pravo mrežo razpok, značilnih za lesene stropove. Veliko časa nam je vzelo iskanje najboljšega načina, kako ob tolikih poškodbah, nastalih na račun velikega števila let, premočenih streh, potresov, neurij in temperaturnih razlik, to konstrukcijo znova narediti močno in zanesljivo. Omet je na nekaterih mestih namreč že nevarno odstopal," nam je pripovedoval Zoubek, ki se tudi sam ni mogel izogniti že spodaj slišane tekme s časom.

Za restavriranje neprimerno manjše površine stropa ljubljanske stolnice je imela njegova ekipa namreč voljo štiri leta. "Je pa res, da je v pogodbi navedeno, da opravimo samo osnovno sanacijo stropa, se pravi brez natančne retuše fresk, ter da se stenskih poslikav ne lotevamo. Idealno bi bilo, če bi tale oder lahko tukaj ostal še leto dni, da bi opravili še preostala potrebna dela, vendar ga moramo zaradi polaganja talnega gretja in tlaka umakniti," je še dejal Zoubek, ki upa, da se bodo lastniki kmalu odločili za natančno retuširanje stropnih in stenskih poslikav, kar si ta veličastna dvorana gotovo zasluži. Zaradi mirnejšega spanca bi bilo treba zamenjati tudi kritino nad dvorano, vendar to sodi že v drugo zgodbo.

Del te se te dni odvija na sodišču. Že pred časom smo pisali o nastalih zapletih v zvezi z ugotavljanjem lastništva gradu. Potomci nekdanjih lastnikov iz plemiške rodbine Attemsov namreč želijo vrnitev po drugi svetovni vojni odvzetega gradu v naturi, čemur na občini zaradi dosedanjih velikih vlaganj v grad nasprotujejo. Pravda naj bi se razpletla enkrat v naslednjih dneh.