Čeprav je od uvedbe tramvaja v naši prestolnici minilo 110 let, po mestu še vedno najdemo ostanke več kot 21 kilometrov dolge proge "električne" ali "pocestnice", kot so tramvaju v tistih časih rekli Ljubljančani. Leta 1901 zgrajena remiza za popravilo tramvajev v Vodmatu še vedno stoji, v njej je danes reševalna postaja. Na Trgu mladinskih delovnih brigad so parkirani rdeče-beli tramvajski vagoni, v katerih je urejena kavarna. Ob parkirišču na Žalah zobu časa še vedno kljubuje drog tramvajske električne napeljave, pa še kaj bi se našlo.

Čeprav je zadnji voz po mestu zapeljal leta 1958, med starejšimi prebivalci Ljubljane še vedno najdemo voznike in sprevodnike iz tramvaja. Med njimi je tudi Marija Cedilnik, ki je devet let delala na vozu kot sprevodnica, nekaj časa pa tudi kot voznica.

"To so bili težki časi. Delali smo dvanajst ur na dan, ob sobotah in nedeljah. Pozimi nas je zeblo, saj sprva vagoni niso imeli stekel. Ob večerih, ko so se zapirale kavarne, sem morala okajene potnike skoraj prositi, da so plačali vozovnico; kakšni so na vozu tudi zaspali. A sem rada delala na tramvaju, rada sem bila med ljudmi," pove Cedilnikova, ki je v podjetju Splošna maloželezniška družba, kasneje Viator, delala vse do upokojitve. Cedilnikova je bila tudi ena izmed prvih žensk, ki so vozile tramvaj. "Moškim ni bilo preveč všeč, da smo vozile tudi ženske. Za nas pa je bilo to naporno, sploh vzvod za kretnice smo težko premaknile," še pove Cedilnikova.

Tramvaji so bili brez "brzinomera" in vozniki so hitrost voza določali po občutku. Največja dovoljena hitrost tramvaja je bila 30 kilometrov na uro, a v resnici zaradi strahu pred iztirjenjem niso peljali več kot polovico te hitrosti. Vagon je imel tudi dva zvonca - enega pod stropom, ki je signaliziral odhod tramvaja s postaje, in veliki zvonec na podvozju, s katerim je voznik opozarjal mimoidoče, naj se umaknejo.

Znana pa je tudi anekdota o nesreči tramvaja in tovornjaka pri kolodvoru. Srbski tovornjakar, ki je nesrečo povzročil, se je poskušal na vse načine izmazati. Policist se je kar pošteno nasmejal, ko mu je šofer začel razlagati, da do nesreče sploh ne bi prišlo, "ako bi tramvaj skrenuo malo bolj na levo".