Vas smem imenovati slovenska avtorica, se smemo vašega uspeha v Sloveniji veseliti na ta način, četudi ste roman napisali v nemščini?

(smeh) Lahko, ja, saj sem Slovenka in do te knjige sem pisala izključno v slovenščini.

In hkrati ste tudi prva nagrajena avstrijska pisateljica, doslej sta nagrado, ki jo podeljujejo od leta 1977, prejela le dva moška avstrijska avtorja, kar je nenavadno in morda ne ravno v skladu z vsem, kar predstavlja pisateljica Ingeborg Bachmann, ki ji je nagrada posvečena.

Res sem prva ženska avtorica in to me veseli! Sicer pa je žirija vedno mednarodna, trije žirantje so iz Nemčije, dva iz Avstrije in dva iz Švice, način njihovega dela pa je precej nenavaden: posamezen žirant dobi v presojo tudi dvesto ali tristo tekstov, lahko pa tudi sam povabi kakšnega avtorja, naj kaj napiše prav za to kandidaturo. Med vsemi temi teksti nato izberejo štirinajst kandidatov za nagrado; mene je predlagala literarna teoretičarka Daniela Strigl z Dunaja. V času med žirijskim imenovanjem kandidatov, ki je strogo varovana skrivnost, in izbiro končnega nagrajenca se tekmujoče odlomke prevede v sedem jezikov, tudi v slovenščino. Pogoj za udeležbo je, da tekst še ni bil objavljen, na tri dni trajajoči prireditvi pa sme avtor prebrati le odlomek, ne daljši od pol ure. Žirija nato odloča le na podlagi tega odlomka in ne pozna celotnega dela. V mojem primeru se je zdelo, kot bi nagradili roman, zato, ker je založba že imela moj celotni tekst in je tako hitro odreagirala, da je bil roman dan po razglasitvi naprodaj in takoj tudi razprodan, v prvem tednu so zato natisnili še dve nakladi.

Ste odlomek izbrali vi?

Ne, založba, nemški Wallstein Verlag. Jaz sploh nisem mislila sodelovati, četudi sem vsa leta, če sem le imela čas, hodila poslušat ta branja. Zanimalo me je, kakšna dela nagradijo, kakšne strategije imajo v žiriji, a bila sem slovenska pesnica, torej…

Zdaj pa ste avstrijska pisateljica! (smeh)

… da, zdaj sem vse!

Odlomek, ki ste ga brali, ne daje čisto prave slike o romanu, je bolj poetičen, počasen, medtem ko je roman, pripoved o vaši družini, zaznamovani z vojno, trpek, pretresljiv, poln smrti, krvi.

Res je, a sem bila na koncu zadovoljna z izborom, ker so izbrali razmeroma zaključeno enoto, ki se dogaja v gozdu, ne obravnava pa tistih reči, ki bi v tako iztrganem kontekstu lahko delovale špekulantsko, češ da hočem prepričati s šokom.

Je pomemben tudi način branja? Vi ste bili v tem primeru kot dolgoletna dramaturginja v celovškem Mestnem gledališču gotovo v prednosti?

Gotovo tudi interpretacija šteje.

Do tega romana ste bili, kot pravite, slovenska pesnica, izdali ste dve zbirki, Žalik pesmi in Bajalice, za katere ste leta 1989 dobili Prešernovo nagrado, a Angela pozabe ste se lotili v nemščini. Ali poezija kot intimnejši del zahteva materinščino, roman kot bolj družben pa nemščino?

Objavila sem tudi že nekaj pesmi, ki so bile napisane v nemščini, to pa zato, ker sem vse bolj vpeta v nemški prostor in sta se jezika v meni očitno zamenjala. Res je, da je poezija bolj intimna, roman pa ima družbene razsežnosti. A prvi vzgib za nemščino je bil v resnici ta, da sem imela občutek, da me nemščina drži na razdalji in lažje pišem, lažje se približam tej temi, ki je mučna in osebna, lažje se discipliniram, kar mi je všeč.

Prehajanje iz enega jezika v drugega je v vsakdanjem življenju samodejno in bogati, a za pisatelja je odločitev za en ali drug jezik usodna in vpliva tako na samo umetnino kot na njen odmev pri bralcih - če bi Angela pozabe napisali v slovenščini, nikoli ne bi prejeli nagrade Ingeborg Bachmann.

In tudi naklade bi bile vse kaj drugega, res je. In me ne bi brali ne na Koroškem ne kje drugje, odvisna bi bila od prevajalcev, kar je zame, ker živim v teh dveh prostorih, vedno problematično. Jaz namreč v sebi ne prevajam, jaz živim zdaj v enem, zdaj v drugem jeziku, to je specifična situacija, slovenščina mi je materinščina, nemščina pa…

… "očetovščina"?

Da, tako nekako, na vsak način je tudi nemščina ves čas v meni in okoli mene, literarno pa naj bi bila odvisna od prevajalca, ki me prestavlja v prostor, ki ga običajno poznam bolje kot on.

Zakaj se torej sami ne lotite prevajanja?

Ne, to me ne zanima, nisem prevajalka, ko sem prevajala svoje pesmi v nemščino, se mi je to zdelo tako absurdno, da sem sprevidela, da mora to narediti nekdo drug.

Pisanje v malem jeziku, odvisnost od prevoda - to je velika bolečina slovenskih avtorjev, ki nikoli ne bodo doživeli ovrednotenja izvirnika na velikem trgu. Je bila vaša odločitev za nemščino tudi pragmatična, bi jo kdo lahko označil kot "izdajo"?

Če razmišljaš samo v kategorijah nacionalnega, bi jo lahko označil tudi kot "izdajo", a jaz ne razmišljam na ta način, ker moje življenje ne poteka po vzorcu izključevanja. Če bi tako razmišljala, bi se morala preseliti kam drugam, v popolnoma enojezičen prostor. Res pa je, da je mednarodni literarni trg zelo konkurenčen, da so večje nacije tiste, ki ga obvladujejo, še posebej ameriška literarna industrija že resno ogroža literarno pisanje, ker so tisti, ki ne pišejo konfekcije, izključeni. Kako naj se literatura znajde znotraj tega, je zelo pomembno vprašanje.

Velja nekaj podobnega tudi za germanski prostor?

Najslabše jo v tem prostoru odnese lirika, ta je v primerjavi s slovenskimi razmerami povsem prezrta, naklade so le tisoč izvodov. Tudi v prozi se uveljavlja veliko konfekcije, tako da so problemi podobni.

Ste s tem korakom v nemščino dokončno zapustili slovenščino kot jezik vašega umetniškega izraza? Vaše jezikovne zadrege so namreč tudi v tem, da celo slovensko govoreči Korošci večinoma niso dovolj izobraženi, da bi zmogli brati knjižno slovenščino, to ste opazili že ob vaših pesniških zbirkah, ko so vam, paradoksalno, rekli, da čakajo na nemški prevod…

To je res, veliko tukajšnjih Slovencev, ki se niso mogli šolati v slovenščini, je ujeto v svoj dialekt, stika s Slovenijo je bilo vedno premalo, da bi lahko uporabljali knjižno slovenščino, še posebej, ker so bili slabo izobraženi in so uporabljali le pogovorni jezik. Zelo veliko koroških Slovencev sicer piše pesmi, moja mama, moj stric, a to pesništvo je nekako v funkciji…

… buditeljstva?

… da, ta tradicija je še vedno zelo močna, a takoj ko prestopiš mejo ljudskega in zakorakaš v umetno poezijo ali v estetsko bolj ambiciozne vode, kot Florijan Lipuš, ti to bralstvo ne more več slediti.

In si torej paradoksalno "obsojen" le na bralstvo v Sloveniji, ne pa na svoje sonarodnjake tukaj na Koroškem?

Tako je. In to je res paradoks. Kajti bralci v Sloveniji naše delo spet dojemajo kot nekako tuje, tako je bilo videti tudi ob Lipuševi Prešernovi nagradi. Nikogaršnji smo. S tem pa nians še ni konec, v knjigi sem uporabljala avstrijski idiom in ta je drugačen od nemškega; in kot veste, Nemce in Avstrijce deli isti jezik.

Angel pozabe obravnava tematiko vojne in povojnih posledic. Zdi se, da je ta tematika po desetletjih zatišja, ki so sledila povojnemu (pre)obilju, v evropskem prostoru znova aktualna, in to preko povojnih generacij.

Res je, zdaj se oglašata druga ali tretja povojna generacija, tisti, ki sta jih nacionalsocializem in vojna prizadela posredno in ki lahko o vseh teh stvareh že pišejo. To velja tudi za židovske družine. Znanost je že v osemdesetih letih dokazala, da se tudi travme podedujejo, da posttravmatski sindrom prehaja na naslednje generacije, in te zdaj skušajo razčistiti neke stvari.

To velja za mnoge države, tudi za Hrvaško, za Slovenijo je značilno, da se obravnava predvsem povojno obdobje, medtem ko je bilo vojno obdobje obravnavano v socializmu, in to bolj v ideološkem smislu.

Imate prav, trenutno se zdi nemisljivo, da bi v Sloveniji kdo napisal zgodbo o partizanskih mukah, ne da bi takoj dobil žig "kulturnega bojevnika".

Da, zdaj so tema povojni poboji, to je razumljivo, a treba se je paziti pasti kulturnega boja. Kar se mene tiče, jaz sem druga generacija, moja babica je bila v koncentracijskem taborišču in moj ded je bil v partizanih, oče tudi, a o teh zadevah se pri nas na Koroškem ni veliko govorilo, partizani so imeli v Avstriji popolnoma drugačen status kot v Jugoslaviji, kjer so bili heroji; tu so veljali za morilce in izdajalce domovine. Le nekaj dni po vojni se je Avstrija zahvaljevala partizanom za njihov boj zoper nacizem, potem pa so se stvari ideološko zapletle, ker je Tito zahteval priključitev Koroške Jugoslaviji, česar niso podprli niti zavezniki, posledica te zahteve pa je bila, da je avstrijska desnica naš antifašistični upor razglasila za izdajo domovine; nenadoma so se oni razglasili za borce za domovino, za katero naj bi se borili že ves čas nacizma! Tu so se stvari popolnoma pomešale, posledica je bila popolna politična zamrznitev Koroške, tudi njene leve opcije, tako da se slovenskega glasu ni slišalo nikjer več, in nacisti so si lahko umili roke, prekrili svoje medvojno delovanje. Uradna avstrijska politika pa ni imela volje s tem razčistiti.

Tudi v Jugoslaviji o koroškem partizanstvu ni bilo slišati skoraj nič, več pa o kasnejši politični razklanosti znotraj manjšine.

Seveda je bila manjšina politično razklana, a je s tem znala živeti, v tem ne vidim problema, zakaj pa bi morali vsi enako misliti? Enotnost je potrebna samo v nacionalnih vprašanjih in v zaostrenih političnih razmerah.

Angel pozabe se zdi kot nekakšen svojevrsten spomenik zamolčani usodi vaše babice, pa tudi očetu, ki je vojno skusil kot otrok in ga je v resnici še bolj zlomila kot babico.

Vsekakor je bila očetova generacija najbolj prizadeta, stare starše je vojna doletela kot odrasle ljudi in so si dogajanja vsaj do neke mere znali razložiti…

Medtem ko je vaš oče lahko spesnil le pretresljivo otroško rimo, ki jo v romanu navajate v slovenščini: Ko pasel sem jaz kravce, je prišel policist, v oreh me obesil in mislil, da sem list. V kolikšni meri je roman avtobiografski in koliko je fikcije?

Material je avtobiografski in veliko je tudi dokumentarnega gradiva, pisma, pesmi, imena, ki sem jih le malo zabrisala z vzdevki, le v zadnjem delu so prava, a insiderji bodo to zlahka razvozlali. A vse to so kamenčki, iz katerih gradiš mozaik, ki pa med pisanjem začne živeti po svoje, se premika, razvija v razne smeri. In še dobro, da je tako, če ne, bi pisali spomine. A tudi spomini so montaža, so imaginacija, tudi spomini niso zanesljivi, tako da je avtobiografija vedno tudi fikcija. Sicer pa sebe, tisti jaz, ki v romanu pripoveduje, vidim predvsem kot medij, ki posreduje zgodbo. Veliko sem premišljevala, kakšno vlogo naj imam v tekstu, saj je bilo mogoče samo skozi mene vzpostaviti kronologijo, razvoj zgodbe, drugače ne bi mogla krožiti skozi čas naprej in nazaj. Tisti moj jaz v romanu mi je tako služil predvsem za orientacijo.

Zanimivo je, da se pripovedni slog spreminja, tako kot deklica raste: česar ona ne razume, tudi bralec ne dojame, izgublja se in podoživlja njene strahove in negotovost.

In prav to so mi nekateri kritiki očitali, da stil ni enoten, meni pa se je prav to zdelo potrebno, ne bi mogla pripovedovati celotne zgodbe skozi otroka, saj ta raste, drugače dojema stvari, in hotela sem ga pripeljati do stopnje, ko doraste. Vsemu.

Zelo posebno vlogo igra pokrajina.

Pokrajina me je zelo določala in sem jo prav zavestno tudi opisovala z različnih zorišč. Moja babica in tudi moj oče sta kot kmečka človeka na naravo gledala animistično, zame pa se je domača pokrajina že spreminjala v past, iz katere sem želela pobegniti. Ta pokrajina okoli Lepene ni ljubka, temačna je, zgoraj je lepo, spodaj v kotlih si pa ujet. V zadnjem delu se mi je pokrajina celo kazala kot kulisa vojne, kot del vojne strategije, ki se je prilagodila naravi, to je bil pač tip partizanskega vojskovanja. Zato tudi narava čuti posledice vojne, tako kot kmetije, ki so izumrle tako zaradi vojnih dogajanj kot zaradi povojnih, ekonomskih in političnih, ki niso spodbujala razvoja na južnem Koroškem.

Prevladujoče občutje romana je tesnoba, babičina "skrivnost ogroženega človeštva", ki je posledica izkušnje taborišča, očetova samomorilnost, in ta "spominski mikrob preteklosti", ki ljudem ne pusti pozabiti grozot in jih prenaša na otroke…

Strah je bil nenehno prisoten in nenehno so ga tudi obujali, to je bil zaprt prostor, v katerega ni zašel nihče od zunaj, ljudje se niso veliko premikali, televizije ni bilo, celo telefon so dobili šele v osemdesetih letih, si predstavljate? In vojne zgodbe so si pripovedovali med seboj, ker jih drugim niso mogli, ker so bile družbeno nesprejemljive. Otrok sluti to bolečino v njih, to travmo, obkrožen je s samomori, z nesrečami pri delu…

Zanimivo pa je, da v knjigi vaš oče en stavek vedno izgovori v nemščini: Ich bin ein Mensch! Človek sem! Ki zveni kot obupen očitek, kot bi mu bila človeškost odvzeta, prav od Nemcev, in jo prav v nemščini zahteva nazaj.

Mi smo se mu vedno smejali, ko je tako zavpil, ker sicer ni govoril nemško, a imate prav, to so mu nacisti najbolj vzeli.

Kako so roman sprejeli vaši sorodniki, saj gre za njihove zgodbe?

Vsi so ga prebrali, ga komentirali, videli tudi fiktivne dele, veliko so jokali, ampak to mislim, da je dobro. Mama je zelo lepo reagirala.

Mama je zelo poseben lik, po eni strani je ona tista, ki vam omogoči šolanje, kupi si moped in razmišlja o tem, da bi šla delat v Celovec, vzpostavi vez z zunanjim svetom, hkrati pa je nekako ob robu in, kot ste napisali v eni vaših pesmi, "hladna breza".

Mame nisem postavila v ospredje, ker je od teh, o katerih pišem, edina še živa. Ona se je zelo težko uveljavila znotraj odnosa med babico in mojim očetom, ki sta jo, četudi smo bili doma bolj revni kot bogati, imela za še bolj revno, torej nepomembno in brez veljave. Tudi ni imela dovolj izobrazbe, da bi se iz tega nekako izvila. Tako je na svoj način skušala znotraj te situacije preživeti in se tudi upreti. Moped je povzročil pravi škandal! (smeh) Vsekakor pa ni bila mama, o kateri vsi lažejo, da ves dan ljubeče boža otroke.

Cankarjanska mama?

Da, cankarjanska pač ni bila, pa tudi za tisto Cankarjevo dvomim, da je bila takšna, kot jo je opisal Cankar, verjetno si jo je le on takšno želel. Te kmečke ženske so bile zlomljene, trde od preživetvenega boja, Slovenci pa še vedno hočejo, da mame trpijo. Moja mama je trpela, a se je trpljenju tudi postavila po robu.

Kaj menite o tem, da je po eni strani treba pozabljati, da se nam ne bi zmešalo, po drugi strani pa o potrebi po ohranjanju spomina, zgodovine, iz katere se učimo in dobivamo vrednostne orientirje?

Meni je vsekakor šlo za to, da ugotovim, kako moji shajajo s preteklostjo, šla sem skozi ta spomin kot skozi proces odkrivanja. Zdaj vidim, kako zelo se ta knjiga Korošcev, Slovencev in Neslovencev, dotika, berejo jo ljudje, ki že leta niso prebrali nobene knjige, samo ena knjigarna je v mesecu dni prodala 1400 izvodov, slovenska knjigarna jih je prodala okoli petsto. Njihove reakcije so tako intimne, čustvene, jočejo in me objemajo, da je očitno, da so preko knjige ponovno začutili stik s slovensko tradicijo, kulturo, ki je bil desetletja prekinjen; spet iščejo pot do lastne zgodovine. Morda gre tudi za žensko tematiko, ki jih tako intimno nagovarja.

Zame, ki prihajam iz zamejstva - spoštujem vaš protest zoper to besedo in vašo ugotovitev, da smo torej tudi mi iz matice vam zamejci -, ima roman po eni strani zelo pomembno informativno plat o dogodkih, o katerih sem vedela le malo, po drugi strani pa je odnos do babice podoben tudi mojemu in verjetno še veliko drugim, ki so otroštvo preživljali na podeželju, in vzbuja nemalo nostalgije.

Verjetno je res v igri tudi to, knjiga živi po svoje, tudi tu premnogi niso vedeli za te dogodke, za ta del pozabljene, izbrisane zgodovine, in zdaj jo odkrivajo skozi tekst, napisan v nemščini. Tudi večina asimiliranih Slovencev ga očitno čuti kot del svoje zgodovine.

Asimilirani Slovenci - kaj to pomeni leta 2011? Asimilacija vam verjetno ni le nekaj slabega.

Vsekakor ni le nekaj slabega, sploh pa se človek nenehno spreminja, a sama besedo uporabljam v tem smislu, da ti ljudje ne govorijo več slovensko in se ne gibljejo več v tem jezikovnem kulturnem prostoru. Zdi se mi, da so s tem prikrajšani.

Je usoda manjšin, da na dolgi rok izginejo?

Večinski stroj je močan, in čudež je, da so se Slovenci sploh obdržali, očitno je v nas nekaj, kar ta proces upočasnjuje. Bo pa vedno težje.

Kljub temu da se politična situacija izboljšuje? In ste končno dobili tudi dvojezične table?

Nekateri premiki so res na bolje, tudi vse več otrok je znova pri slovenskem pouku, zelo dobro je, da tudi vse več otrok iz Slovenije prihaja v naše dvojezične šole; končno se je Slovenija zavedela, da obstajamo. A proces izseljevanja s podeželja se nadaljuje in pomeni siromašenje narodne skupnosti in gospodarskega potenciala, ki bi izobražene Slovence edini lahko zadržal tukaj. Veliko jih je zato odšlo na Dunaj, no, v zadnjih letih pa odhajajo tudi v Slovenijo; kar ni slabo.

Kaj boste počeli zdaj, ko je prvi vihar minil?

Čaka me leto dni promocije knjige, literarna branja, razni nastopi. Učinek nagrade lahko traja dobro leto, praktično bom vse leto na poti, celotni finančni učinek pa bo trajal tri leta. Jeseni bodo seveda prišle na police nagrajenke frankfurtskega knjižnega sejma, tako da je dobro, da je moja knjiga izšla prej.

Kaj pa pisanje?

V času, ko sem pisala roman, sem pisala tudi pesmi, a jih zaradi romana nisem uspela izpiliti. Tako da zaenkrat bolj spominjajo na gradbišče. (smeh)

Ste te pesmi pisali v slovenščini?

Ne, v nemščini, po neki notranji logiki, ali po sili razmer. Kaj vem?