"Večina kopališč je zasebnih in ograjenih, plačati je potrebno vstopnino ali parkirnino, mi pa želimo tako kopališče, ki bo dostopno vsakomur," dodaja Černič. Zemljišče, na katerem je kopališče, je metliška občina odkupila že lani, objekt pa je še vedno v lasti podjetja Gostinstvo in turizem Metlika. Direktorica Vera Pešelj je vesela, da se je občina lotila tega projekta, vendar je opozorila, da bo najprej potrebno rešiti vprašanje kanalizacije, saj naj bi imelo kopališče le hišni priključek.
Starejši Belokranjci se še dobro spominjajo uglednega mestnega kopališča, ki je bilo v 70. in 80. letih v poletnih mesecih osrednji prostor, kjer so se odvijali številni kulturni in zabavni dogodki. Poleg čiste in tople Kolpe ter prijetne sence so gruče domačih in tujih turistov privabljala športna igrišča, dobra gostinska ponudba, urejene kabine in kampirni prostori. V Metliko so iz Ljubljane vozili kopalni vlaki in turizem je cvetel.
Konec osemdesetih let se je začela pot navzdol. Kolpa je kmalu postala ločnica med državama, namesto skupnih čiščenj in poglabljanj struge pa sta ob reki zrasla mejna prehoda. Kopališče se je v tranzicijskem lastninjenju v začetku devetdesetih let znašlo v lasti podjetja Gostinstvo in turizem Metlika, ki pa je po besedah Pešljeve pri svojih naložbah dajalo prednost projektom, ki so prinašali denar.
Danes kaže kopališče klavrno podobo. Leseni mostiček, ki je povezoval kopališče s pešpotjo do Križevske vasi je že zdavnaj strohnel, enaka usoda čaka objekt, ki ga krasijo razbite šipe in polomljena vrata. Na bregovih reke so se nabrale debele plasti mivke, v reki se zaradi nesnage izrašča rastlinje, kampirni prostori so zaraščeni, koši za odpadke polni.