"Včasih, ko se vozim po mestu, se mi ljudje smejijo. Spet drugič, ko vadim sredi ulice, se okoli mene nabere množica, ki me navdušeno bodri ali mi celo ploska," pravi 19-letni Peter Tadič, ki se z monokolesarstvom ukvarja približno dve leti. Ko se voziva po Ljubljani, on na svojem monociklu, jaz na čisto navadnem biciklu, se obračajo za nama; nekateri v znamenje odobravanja dvigujejo palce, skupina angleških turistov mu izreče pohvale za "balance" (ravnotežje). Ko se ustaviva, da izvede kakšen trik, se okoli naju naberejo ljudje, nekateri fotografirajo ali snemajo z mobilnimi telefoni, spet drugi svojim otrokom razlagajo, "kaj ta fant počne" in "poglej, kako je skočil". Na koncu pa sledi aplavz in odobravajoči nasmehi. A meja med zabavljaštvom in športom nam še vedno ni jasna.

"Ker vožnja z monokolesom zahteva precej več spretnosti kot vožnja z navadnim kolesom, so v preteklosti mnogi, ki so jih znali voziti, postali zabavljači. Z razvojem kakovosti in vzdržnosti monokoles pa so se pred kakšnimi 25 leti začeli zanj zanimati tudi ekstremni športniki. Temu so seveda sledili proizvajalci in do danes se je namenskost monokolesa precej spremenila, saj je iz zabavljaške aktivnosti prešel v tekmovalni šport in postal tudi rekreacijsko vozilo," nam je razvoj tega nenavadnega športa pojasnil Damjan Utranker, ustanovitelj edinega kluba za monokolesarstvo v Sloveniji. Klub 2simpl deluje že štiri leta, šteje približno 35 članov, njihovo tekmovalno ekipo pa sestavlja šest monokolesarjev. Član 2simpl je mimogrede tudi 17-letni Vid Skrbinšek, sicer eden najuspešnejših slovenskih monokolesarjev, javnost pa se ga morda spomni tudi po njegovem nastopu v oddaji Slovenija ima talent, kjer se je s svojimi spretnostmi prebil do polfinala.

Klub organizira vsa monokolesarska tekmovanja na naših tleh; vsako leto pripravijo tri, eno od teh pa je tudi državno prvenstvo. "Sicer pa nas večkrat povabijo tudi na različne dogodke ali prireditve, na primer razne kolesarske spuste, odprtja skejt parkov, telovadnic, šol… In vedno se z veseljem odzovemo," je povedal Utranker. Sponzorjev še nimajo, kar prav tako kaže na položaj tega športa v Sloveniji. Veliko bolj je razvit drugod po svetu, predvsem v ZDA, svoje mesto med tekmovalnimi športi pa si je izboril tudi že v Evropi.

Monokolesarji lahko tekmujejo v različnih kategorijah; vsak je ponavadi mojster v specifični kategoriji, saj vsaka zahteva drugačno znanje in spretnosti, pa tudi drugačno monokolo. "Trials" (preizkusi) je zelo pogosta kategorija in pomeni premagovanje najrazličnejših ovir, na primer stopnic ali škarp. Naslednja disciplina je "flatland" (ravnina), v kateri monokolesarji izvajajo trike na ravni podlagi. Obstajata tudi "long jump" (skok v daljino) in "high jump" (skok v višino), priljubljena kategorija med monokolesarji pa je tudi "downhill" (spust). "Nekateri pa se z monokolesom vozijo tudi v službo, a za to je boljše malo večje kolo, z mojim 19-colskim bi malce predolgo trajalo," smeje se pripomni Tadič.

Načrtuje, da se bo svojega prvega tekmovanja na državnem prvenstvu udeležil prihodnje leto, in prepričan je, da bo dobro pripravljen na preizkušnjo, saj je začel pospešeno trenirati. Kje pa je najboljše mesto za njegovo vadbo? "V Sloveniji imamo sicer kar nekaj poligonov, kjer lahko treniram, a sam se najraje vozim po mestu; Ljubljana je moj najljubši poligon, saj je polna najrazličnejših ovir, stopnic, kamnov, ozkih ograj ali škarp," doda Peter Tadič, z mesta skoči na pol metra visoko škarpo in se po njeni ozki površini odpelje v vroče popoldne; že po nekaj "trikih" z njega kar kaplja, saj brez truda pač ne gre. Še posebej ne v športu.