Direktorica direktorata za kulturno dediščino Damjana Pečnik odkrito priznava, da se pri njih ni oglasil še noben morebitni kupec in da tudi zaradi tega odlašajo z objavo javnega razpisa. Z nameravano prodajo se z izjemo Vojnika ne strinjajo niti v občinah, kjer stojijo omenjeni trije gradovi.
V Vojniku za prodajo, drugod ne
Miroslava Križnič z Mestne občine Nova Gorica nam je sporočila, da si tam še vedno prizadevajo, da bi grad Rihenberk pridobili nazaj in z njim sami gospodarili. Drugačna zgodba je z gradom Otočec, ki ga upravlja novomeška farmacevtska družbi Krka oziroma njena hčerinska družba Terme Krka že vse od leta 1959. Ker so v tem času v njegovo obnovo in vzdrževanje vložili znatna sredstva, ga ne nameravajo izpustiti iz rok. "Grad Otočec je eden redkih gradov v Sloveniji in edini pomembnejši grad na Dolenjskem, ki živi in opravlja svojo funkcijo kot nastanitveni objekt najvišje kategorije. Krka je ministrstvu za kulturo jasno izrazila svoj interes po trajni ureditvi statusa lastništva gradu," so nam sporočili iz Krkine službe za odnose z javnostmi.
Nekoliko drugačna situacija je v Vojniku. Ker gre za manjšo občino, je razumljivo, da si ta s svojimi omejenimi proračunskimi sredstvi ne more prizadevati za nakup Socke, saj ne zmore kriti niti visokih stroškov vzdrževanja. "V občini Vojnik se s prodajo graščine Socka strinjamo, vendar pričakujemo, da bo kupec v njem izvajal takšno dejavnost, ki bi povečala kulturno in turistično ponudbo kraja in širše okolice ter povezala dejavnosti domačinov," nam je povedala direktorica vojniške občinske uprave Mojca Skale ter dodala, da se je pri njih neki potencialni kupec že oglasil, si graščino ogledal ter napovedal, da se bo o nakupu pozanimal tudi na kulturnem ministrstvu.
V Krškem se čutijo izigrane
Podobne so tudi zgodbe preostalih šestih gradov, ki naj bi šli v prodajo prihodnje leto. V nekaterih primerih se za neodplačno lastništvo potegujejo kar občine, v Turnišču pa je ravno te dni vzel zadevo v roke tamkajšnji samostojni kulturni ustvarjalec Samo M. Strelec, ki želi potreben denar za odkup zbrati s pomočjo več kot 2000 podpornikov.
Nad namero države so razočarani tudi v krški občini, saj je tamkajšnji grad Šrajbarski Turn sestavni del pred leti podpisanega protokola med občino in vlado, po katerem naj bi v zameno za privolitev v izbrano lokacijo za gradnjo trajnega odlagališča radioaktivnih odpadkov država grad obnovila ter v njem naselila Agencijo za radioaktivne odpadke. "Grad Šrajbarski turn je bil dejansko predmet protokola med vlado in občino Krško, vendar na ministrstvu za kulturo tega protokola nismo nikoli podpisali, Agencija za radioaktivne odpadke pa tudi nima več interesa za prevzem gradu," nam je povedala Pečnikova.
Bizeljski grad bi imeli tudi Windischgraetzi
V bizeljskem gradu že štiri desetletja prebiva vinogradniško-vinarska družina Klakočar, katere člani so za namero, da naj bi šlo njihovo prebivališče v prodajo, novembra lani izvedeli iz medijev. Po besedah Šarlote Klakočar se z njimi do danes ni pogovarjal še nihče z ministrstva, Pečnikova pa pravi, da bodo specifično situacijo Klakočarjev reševali šele ob dejanski prodaji gradu. V zvezi z bizeljskim gradom se je pred časom oglasil tudi potomec njegovih zadnjih lastnikov pred razlastitvijo, do katere je prišlo leta 1945, princ Hugo Mariano zu Windischgraetz, ki želi, da Slovenija njegovi družini vrne vse po vojni zasežene gradove, čeprav tega ne namerava izrecno terjati. Pečnikova pravi, da na ministrstvu za kulturo vračanju premoženja rodbini Windischgraetz ne nasprotujejo, vendar njeni pripadniki skladno z zakonom o denacionalizaciji niso upravičeni do vračila, ker leta 1945 niso imeli urejenega slovenskega državljanstva.
