Novela, o kateri nekaj pove že podnaslov Zgodba z Wall Streeta, je bila deležna zanimanja z različnih področij - med interpretacijami so denimo psihoanalitična branja (leta 2004 ji je bila posvečena cela številka revije Problemi, v kateri je izšla tudi zgodba v prevodu Polone Glavan); tudi (tuji) gledališki in filmski ustvarjalci so se je že lotili. A na področje gledališkega uprizarjanja pri nas vstopa prvič. In Lolić Bartlebyja v svoji režijski zamisli na neki način odkriva, prodira v enigmo obravnavanega pisarja.

Režiser, ki v Sloveniji dela prvič, sprva pravzaprav preseneti, saj je vzpostavljena odrska situacija nekako delovna; bolj kot uprizarja se besedilni material še utrjuje. Videz bralne uprizoritve je pri tem varljiv; izpodbija ga odraz specifičnega odnosa do besedila. Kaj je s to zgodbo? S pripovedjo o pisarniškem uslužbencu, ki se odloči, da "raje ne bi" bil več vpet v kolesje, v katerem so ostali ljudje? Bartleby svojega izstopa ne pospremi s (pričakovanim in želenim) pojasnilom, zato pri pripovedovalcu/delodajalcu izzove poskus ugotovitve vzroka za takšno ravnanje. Zdi se, da Lolić stopi ravno na pot, ki jo ubira pripovedovalec. Njegove pripovedi ne jemlje kot dokončne; o tej še razmišlja, se pri njej ustavlja, jo plasti oziroma deli na posamezne sklope. Skratka, deluje procesualno, da bi postopoma zgodbo vse bolj gostil, jo čvrsteje zagrabil, v odločitev za takšne prijeme pa vpenja tudi misel na prisotnost gledalca, najopazneje s postopno zatemnitvijo avditorija, torej s prehajanjem v značilnejše uprizoritveno območje. Temu režijskemu postopku Lolić priključi gradnjo na zvočni podobi (zanjo poskrbi Luka Ivanović) z uporabo individualnih snemalnih naprav, torej ohranjanjem delcev zgodbe, in predvajanjem, torej obnavljanjem zvočnih posnetkov, govorov, ki tudi preidejo skozi določene stopnje (do, na primer, stanja večje razumljivosti predvajanega). A ta podoba, zvezana v strukturo celote, ni vselej uprizoritveno izrazita; slišnost glasov ostaja mestoma prazna.

Zgodbo o Bartlebyju, ki je, kot pravi Mladen Dolar, "človek enega samega stavka", tistega "raje bi, da ne" kot svojevrstnega vira napetosti, Lolić odrsko dinamizira brez večjih premikov, z osredotočanjem na detajle; te pa gradi z močno igralsko zasedbo. Pripoved uvede Igor Samobor, ki tudi v nadaljevanju nosi največji del interpretacije, pridružita se mu Janez Starina in Sandi Pavlin; prvi pritegne s številnimi drobnimi poudarki, s pogledi, gestami, glasovnimi barvami, ki jih še vzgiba vstop v interakcijo z drugima dvema, onadva pa se nanj odzivata v komentiranju, humornem plastenju, prevzemanju pripovedovalčeve vloge. Prehajanje med to in skoznjo podano vlogo Bartlebyja je izpeljano gladko, medtem pa se vključitev neme figure (v podobi Tadeja Piška) kaže kot vprašljiva. V svoji prisotnosti namreč ne nastopi kot člen, ki bi uprizoritvi priskrbel dodatno (pomensko polno) dimenzijo. Pri Lolićevem Bartlebyju se tako pozornost zgošča v osrednjem, pripovedovalsko fragmentiranem posredovanju zgodbe, ki se interpretativno razgibana živo sestavlja, v tem pa ji zunanji vnosi dejansko niso potrebni.