V mesto se je k metelkovskemu koritu priplazil angleški kvintet Led Bib in v Menzi odigral enega bolj pregnanih špilov, kar se jih je dalo slišati pri nas v zadnjem času. Glede na šepavi obisk je šel koncert malone mimo. Zgodil se je za zvedavih 30 ali 35 glav, kar pa v tem trenutku ljubljanske hiperkoncertne inflacije niti ni toliko slabo niti ne čudi. Bolj resno vprašanje je, kdaj bo prireditelje koncertov najrazličnejših muzik, ki drug drugemu odžirajo vse bolj skrčen krog aktivnega poslušalskega občestva, to začelo tepsti po glavi. April je bil precej nor, majski obeti pa so na poti v koncertno manijo vsevprek. Ali bomo dočakali, da bo prvi koncertni prireditelj, klub - zasebni, skupnostni ali javni - razglasil bankrot ali zamrznitev delovanja za nedoločen čas, ali pa bodo prireditelji različne ekonomske in "piarovske" moči končno staknili glave in vsaj približno začeli koordinirati svojo dejavnost.

Minuli teden je bilo v ospredju dogajanja (in sopotnega družabljenja) v prestolnici vsekakor odprtje fotografske razstave Žige Koritnika v Tivoliju s ponovno pojavo reinkarniranih newyorških veteranov "off-scene" The Jazz Passengers v Cankarjevem domu. Toda mladojazzovsko godbo - in tudi mladorockovsko po drži in izrazu - so v resnici trosili Led Bib. Britanskem dogajanju, ki je povezano z jazzom, smo v zadnjem času spet bliže. Zaradi bogate tradicije je bilo vedno razgibano in vredno upoštevanja, a na daleč se je zdelo malo zakrnelo. Razen starejših glasbenikov, ki ne popuščajo, njihove mlajše skupine niso zares prodrle v mednarodne vode tako kot denimo nekatere skandinavske. Na naših odrih so vtis popravljali lanski nastop benda Get the Blessing na ljubljanskem jazz festivalu ter člani benda Heliocentrics z Mulatujem Astatkejem.

Kvintet Led Bib presega vse, kar smo v zadnjem času dobili od Britancev. Za nazornejšo primerjavo: bend igra in snuje v tisti smeri, ki se ji je leta skušala približati domača Lolita, pa ji je vedno spodletelo. Nedvomno so na strani Londončanov tradicija, možnosti za predstavljanje in gojenje robnih muzik. A premorejo predvsem več glasbeniške drznosti, imaginacije in kontrakulturnega srca, se pravi nečesa, kar je skorajda po pravilu orjaški manko naših lokalnih bendov. Led Bib že s postavitvijo na odru, s pristopom in atako gradijo interakcijo med člani, kar je izraz močne želje po nastopanju, igri, razdajanju. To v pogojih, ko pred njimi zeva napol prazna dvorana, niti najmanj ni lahko.

Led Bib so Mark Holub (bobni), Pete Grogan in Chris Williams (altsaksofona), Liran Donin (bas) in Toby McLaren (klaviature). Skupina, ki je skupaj šest let, je vzbudila mednarodno pozornost z albumom Sensible Shoes (2009), ki se je potegoval tudi za nagrado mercury. Lani je nastopila na festivalu v avstrijskem Saalfeldnu, ki je pač referenčna prireditev, po svoje eden kažipotov in prikazov sodobnih strujanj v novi jazzovski muziki. Na koncertu jo krasi vse, kar daje na posnetkih, in še nekaj več. Vse zafrknjene komade igrajo na pamet, brez mnemotehničnega pripomočka v obliki notnega zapisa, kar je redkost. So rockovsko zadirčni, bopovsko vijugavi in močni v elektrofonskem obdelovanju zvoka. Prava kontrapunktna skupina, ki iz enega boljših komadov, kot je Zone 4, naredi vse: vpelje hermetično gosto temo širokih amplitud z unisono igro saksofonov, jo razbije s hardcore gonjo basa in bobna, klaviaturist širi harmonije do nelagodne zoprnosti, nato pa se vsi skupaj zapodijo v popevkarski pop komad in vanj pripustijo enostavne emocije. Svoje dni so bile takšne kontrakanonske rešitve podpis "novih" Newyorčanov; glasbena govorica je medtem postala univerzalnejša, a to še ne pomeni, da jo vsak obvladuje. Led Bib so zraven.