Ribot je od prvega albuma Don't Blame Me leta 1995 do danes posnel šest solo kitarskih albumov, vključno z lanskim Silent Movies. V teh petnajstih letih je redno nastopal sam, komponiral za kitaro, izoblikoval obsežen repertoar, ki je včasih sovpadal z njegovimi preokupacijami pri muziciranju in delu s skupinami, včasih pa je bil docela solističen in avtonomen, tudi tedaj, ko mu je solo rabil za manifestni razhod z določenimi doksami med srenjo glasbenikov iz newyorškega "downtowna". Ribotov solo torej ni nič stranskega ali dopolnilnega, marveč osrednji del njegovega muziciranja, refleksije, poglabljanja v gradivo. Še najbolje ga pojasnjuje njegova razlaga o ponovnem vzponu kitare, ki se je po skoraj popolni nekajdesetletni dominaciji v godbah v osemdesetih letih prejšnjega stoletja iztrošila in izgubila označevalno moč. Ker ni bila edina, marveč se je to zgodilo vsej (razkričani postmoderni) kulturi, se je lahko prijel za številne koščke, ki so dobesedno viseli v zraku, lahko je segel po mnoštvu glasb, ki so kar klicale po referenci.
Vendar tega Ribot nikoli ni počel kot nabiralec, ki z obupno lahkostjo in aroganco seže za vsem, kar se mu ponudi, malo "premeša", predela in izbljuva. Česar koli že se je oprijel, in to je bilo marsikdaj obsesivno do obisti, je ta reč (poglavje iz zgodovine glasbe, Albert Ayler, John Coltrane, Ornette Coleman, določeni kitarski slog, spoprijem z improvizacijskim in eksperimentalnim značajem glasb, kompozicijski princip, pankovska drža v jazzovskem svetu) šla skozi dolg proces osmišljanja, premišljevanja o lastni poziciji. Bila je njegova javna intervencija v heteronomno polje glasbenih silnic. Medtem je mojstril svoj inštrumentalni slog, ga bogatil, a ga tudi, ko je bil preveč prepoznaven, v večnem strahu pred ponavljanjem samega sebe nalašč najedal in opuščal določeno inštrumentalno maniro (in spotoma tudi razbijal "komercialno uspešnejše bende", ki to zares nikoli niso bili).
To, kar je Menza dobila na dvodelnem Ribotovem solu, je bil njegov "gluhi film", na mestu samem zbrane sekvence - komadi - ki so ves čas podvrženi variaciji, improvizacijskemu impulzu, inštrumentalnemu kritičnemu motrenju, ki je virtuozno, a po zvenu zrnato, hoteno zapacano. Ustvarjena dramatičnost sola na modelu akustične gibsonke iz tridesetih let je bila izredna. Vsaka izvabljena nota in akord sta bila pod udarom strunarja, včasih takoj zadušena, drugič podaljšana z vibratom ali dobesedno zadavljena, če sta bila predolgo blagozvočna. Šele tedaj je avditorij spoznaval, koliko so domnevno fiksni komadi sestavljeni iz krhkih in stabilnih kontur, vsi po vrsti, od zadnjih zagonetno melodičnih miniatur s Silent Movies do trde reminiscence na njegovo epopejo z bendom The Lounge Lizards ali za povsem predrugačeno Aylerjevo himno.
A izrazno moč jim je za nazaj podelil šele veliki finale, poudarjeni kontrast z interpretacijo Cageevega zgodnejšega komada Some of the Harmony of Maine (za orgle) na električni kitari z efektno uporabo ojačevalca in "feedbacka", ki zlagoma postaja eden najbolje merjenih Ribotovih posegov v sfero zgodovinske avantgarde na ameriških tleh. Vsaj z dvema podmenama. V tej ameriški zvezni državi je sam nekoč muziciral in se preživljal kot barski muzičist (in živel nekaj "te harmonije"). Kot drugo pa se ob Cageevem štiklcu postavlja temeljno vprašanje, koliko je (uradni) glasbeni eksperimentalizem na ameriških tleh in v svetu del enega hegemonega razrednega in kulturnega miljeja in v kolikšni meri je takšen nazor izključujoč in ozkogled. Glede na sklepni "soulovsko" baladni dodatek je bil strunarjev odgovor nedvoumen in ostro polemičen. Menza je bila polna, čuječna in nagrajena za trud, za glasbenikovo delo.
