V brezbožnem ljudskem veseljaškem, a še vedno družbenokritičnem duhu so v aktualnem burkaškem misteriju sile dobrega in zla porazdeljene med različne nivoje družbene lestvice. Generični protagonist je mali delavski človek, ki se bori za izhod iz tostranske preživetvene mizerije (skupaj) z nenasitnimi pripadniki družbene smetane, medtem ko ga njen degustacijski vzorec (od markiranih 64 vlog izstopajo predvsem intelektualec, pripadnik družbene elite in duhovnik) s trebuhom za kruhom nenasitno zasleduje na poti po (marksovsko) farsičnem ponavljanju zgodovine od Majakovskega do danes.
Potencialna gledališka masovka s postajno dramaturgijo in različnimi prizorišči je prirejena za kompaktno in ekonomično glejevsko uporabo, ki jo izdajajo kolektivna eruptivna energija, zabavljaški humor in vedno prisotni revolucionarni zahtevek, značilno izdajalski tudi v smislu posrednega vsebinskega napeljevanja na materialno podhranjenost scenografskega in kostumografskega, bolj karakterno markacijskega odevala uprizoritve (Urša Toman in Katarina Zalar).
Svoj satirični prst uprizoritev najraje uperi v lokalne zaplete, kot jih razbiramo iz naslovnic dnevnega časopisja in ob katerih se še pekel zdi zgolj neškodljivi otroški vrtec ali kičasta maškarada rdečih luči ter dimnih efektov (kakor daje jezno vedeti delavčeva lekcija peklenščkom). Ne gre niti brez imitatorskih zbodljajev v držo državnih veljakov in za parodiranje večno hvaležnih citatov iz simbolnih aktov slovenske zgodovine. Instant "šaljivke" so oborožene z vsemi razpoložljivimi sredstvi za množično uporabo, še preredko pa izvlečejo perfidno skriti adut tudi po večkrat zakodiranih trzljajev smeha.
Uprizoritveni "schnellkurs" po zgodovini družbenega izkoriščanja (dobesedno hitrostni v smislu servisa asociativnih, žanrsko variabilnih domislic, ki gladko tečejo v ritmu komedijskega motorja), nudi ogled, opremljen z orientacijskimi komentarji, ki ga (v aluziji na "potujoče ljudsko gledališče") ekipa igralcev suvereno izpelje s privatnimi "štoserskimi" izpadi in prehodi med številnimi tipi vlog, z ironizacijo (usmerjeno tudi nase) pa se izogne moraliziranju: Ajda Toman kot igralsko karakterni multipraktik od družbeno neefektivne intelektualke do otroške "belcebube", Asja Kahrimanović z opazno hiperaktivno (lutkarsko) kilometrino za privabljanje gledališko manj zdržljivih obiskovalcev, sledi politično udarni ali diplomatsko načelni Matevž Biber kot predstavnik elite ter nenazadnje "nečisti", večno zmanipulirani delavec Roka Kunaverja kot ustrežljivi, nekoliko robati, nato naveličani (in nekaj tudi uporniški) protagonist. Potem ko obrede vse kaotične kotičke sveta, od severnega pola, otroškega pekla do umetniškega raja, pripelje to blasfemično preizpraševanje protagonista v obljubljeno deželo, v uprizoritvi postavljeno v podobi samoupravnega socializma, kjer - tokrat brez komične distance umetniške igrice - po pionirsko, otroško verno naučeno, zapriseže boljšemu jutri.
