"V začetku 70. let sva z ženo iskala večje stanovanje, saj je ravno drugič rodila. Zaposlil sem se kot hišnik in tako smo z družino po pogodbi s takratno samoupravno stanovanjsko skupnostjo dobili dvosobno, dobrih 50 kvadratov veliko stanovanje. To je bilo veselje, saj sta otroka lahko končno dobila svojo sobo," pravi. Do osamosvojitve so v stanovanju, za katerega so plačevali tudi neprofitno najemnino, živeli brez težav.

"Tudi ko sem bil leta 1987 v podjetju prerazporejen na drugo delovno mesto, v drugo stanovanjsko zgradbo, ni bilo nobene spremembe. Položnice so prihajale enako kot prej, mi smo plačevali," nadaljuje Novak.

Hišniška stanovanja so postala kolesarnice

Po letu 1991 in denacionalizaciji pa so v skladu s tako imenovanim Jazbinškovim zakonom hišniška stanovanja pripadla etažnim lastnikom kot del skupne površine, tako kot kolesarnica ali pa stopnišče.

Novakovi so tako dobili poziv odvetnika etažnih lastnikov, da se morajo iz stanovanja izseliti, saj mu kot upokojenemu hišniku to več ne pripada. "Plačevala sva v stanovanjski sklad, najemnino. Tako kot ostali, sva hotela po zakonu o denacionalizaciji stanovanje odkupiti," pravi Novak in dodaja, da se dva etažna lastnika s tem nista strinjala, zato to ni bilo mogoče.

Poziv o izselitvi je romal na sodišče, ki je najprej pritrdilo etažnim lastnikom. S pomočjo odvetnika je Novak potem napisal pritožbo in sodišče mu je ugodilo ter zadevo končalo. Leta 2002 je znova dobil poziv za izselitev, a ga je sodišče spet razveljavilo. Nato je bil mir. Do letos.

Plačal bi, a ni vedel komu

Januarja so namreč etažni lastniki prek odvetnika znova poslali poziv k izselitvi v 30 dneh. Ker na bloku obnavljajo fasado, želijo stanovanje prodati in s tem poplačati izvajalce. V dopisu Novaku poleg nezakonitega bivanja v stanovanju očitajo tudi neplačevanje najemnine.

"Pa saj nisem vedel, komu naj plačam. Pred leti so položnice nenadoma nehale prihajati. Hodil sem od upravne enote pa do stanovanjskega sklada in spraševal, komu lahko plačujem najemnino. Vprašali so po lastniku stanovanja. Rekel sem, da ne vem, saj je hišniško. Pa se jim je stemnilo pred očmi," še razlaga Novak. "Star sem, nimam več energije, pa tudi ne denarja za boj z birokracijo," skrušeno dodaja.

Oba z ženo menita, da sta ju država in zakonodaja pustili na cedilu. "To stanovanje je bilo zgrajeno iz družbenega denarja, tudi najinega. Z ženo ga nisva nikomur zasedla. Plačevala sva v sklad, želela sva ga odkupiti. Pripravljena sva se tudi preseliti v manjše stanovanje, samo da rešiva to agonijo," je še povedal Novak.

Rešitev so nadomestna stanovanja

"Dejstvo je, da okoli 100 slovenskih hišnikov, ki so se znašli v podobni situaciji, teh stanovanj ne more več odkupiti. Takratni zakon je namreč lastnino prenesel na etažne lastnike, pridobiti soglasje vseh, kar bi omogočilo prodajo, pa je skoraj neizvedljivo. Edina rešitev je, da se hišnikom in njihovim najožjim družinskim članom še naprej omogoči neprofitno najemnino za to ali kakšno podobno stanovanja," razlaga Jože Kamničar, vodja Iniciativnega odbora hišnikov Ljubljane, Maribora in Škofje loke.

Hišniki sicer na podlagi študije Inštituta za stanovanjsko pravo Maribor dokazujejo, da so do teh stanovanj upravičeni. Minuli januar so se tako tudi sestali s koalicijskimi partnerji, ki bodo marca v parlamentu predlagali spremembe zakonodaje, ki bi stanovanjsko pravico omogočile tudi njim.

"Ampak, potem bo parlament za mnenje o tej zadevi zaprosil ministrstvo za okolje in prostor. Prav to pa že dve desetletji govori, da je zakon jasen in da do teh stanovanj hišniki nimamo pravice," je še povedal Kamničar in dodal, da bo, če bo prišlo do rešitve, potrebno vsakega od teh primerov obravnavati posamezno. "Rešitve teh problemov so mogoče, a popolnoma odvisne od politične volje," sklene Kamničar.