Eden najbolj priljubljenih likov Svetlane Makarovič je gotovo Sapramiška, ki je izšla leta 1976 v knjižni obliki, bila kasneje kar nekajkrat ponatisnjena, na odru pa se je prvič pojavila leta 1986 v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Omenjena predstava je do danes doživela več kot tisoč ponovitev, gostovala na festivalih doma in v tujini ter spada med stebre repertoarja omenjenega gledališča. Njena priljubljenost je bila vzrok, da je Svetlana Makarovič že pred leti napisala nadaljevanje zgodbe, vendar je trajalo kar nekaj časa, da je zaživelo na odru. Glede na zgodovino in priljubljenost predstave je bilo jasno, da je lahko vsaka nova postavitev Sapramiške kočljivo početje - na vprašanje, ali nadaljevati tam, kjer se je končal prejšnji, zelo uspešen koncept, ali predstaviti znane junake v novi podobi, so v Mini teatru odgovorili prejšnji teden, ko so premierno uprizorili predstavo Sapramiška 2 - Sapramišja sreča.

Režiser Robert Waltl se je odločil za povsem svež pristop in s sodelavci ustvaril igrano-animirano uprizoritev, v kateri so združili igro, petje in videoanimacijo. Zaplet tokratne zgodbe o Sapri se vrti okoli dobesedne interpretacije pregovora "Vsak je svoje sreče kovač", junaki pa ostajajo taki, kot jih že poznamo - poleg simpatične miške so tu še stari znanci veverica, šoja, zajec in žaba Regica, avtorica pa je dodala tudi nov lik, kovača. Vidno podobo predstave je zasnoval umetniški dvojec son:DA (Metka Golec in Miha Horvat), ki je z ilustracijami in videoanimacijami ustvaril mešanico realističnih in stiliziranih podob. Scenografija predstave so tako videoanimacije, ki so skozi vso predstavo projicirane na platno in poustvarijo pravljični svet. Najbolje funkcionirajo v sodelovanju z igralci na odru, šibkejše pa so tam, kjer bi morale stati same zase (nekoliko zmoti scena v kovačiji, ki ni ravno najboljši primer animacije). Kljub temu ustvari animirana scenografija v celoti učinkovit in funkcionalen vtis, ki ga zaokrožijo domiselni kostumi Ane Savić Gecan.

Junaki predstave so tokrat izmenoma otipljiva (igralci na odru) in narisana bitja (liki v videoanimaciji). V svoji prvi igralsko-pevski vlogi se je odlično znašla Vesna Zornik, ki je ustvarila prepričljivo Sapramiško - ta je verodostojna tako v svoji trmi in obupu, ko leže na tla in hoče samo še umreti, kot tudi v optimizmu in vnemi, ko se odpravi na pot in kar sama skuje svoje srečo. Družbo na odru ji delata odlična Violeta Tomič v vlogi žabe in Tadej Pišek v vlogi zajca (ta poskrbi za nekoliko bolj burkasto noto predstave), vso ekipo pa zaokrožijo še animirani liki na platnu z glasovi Svetlane Makarovič, Ljerke Belak in Roberta Waltla. Postavitev vseskozi gradi na duhovitem ozračju, ki skupaj s pevskimi vložki in humornim zapletom ustvari živo ter zabavno predstavo. Otrokom na nevsiljiv način pokaže, da se mora vsak sam potruditi za lastno srečo, ne da bi ob tem zanemaril tiste, ki so mu blizu, odraslo občinstvo pa zabava z domiselnimi dialogi, besednimi igrami in novimi skovankami.