S predstavo Pojoči grad pa Kus na neki način zaokrožuje širši projekt, ki se je začel lansko leto z interaktivno razstavo izvirnih glasbenih inštrumentov Evfonija - Pojoči grad in nadaljeval z istoimenskim priročnikom za gradnjo izvirnih inštrumentov, s katerim lahko bralci na zabaven, poljuden ter likovno privlačen način raziskujejo svet glasbenih inštrumentov in akustike. Pri snovanju tega priročnika je Kus sodeloval s Kajo Avberšek, diplomirano oblikovalko, ki se ukvarja z ilustracijo, stripom, grafičnim oblikovanjem ter ustvarjanjem lutk in scenografij, njuno sodelovanje pa se nadaljuje tudi s prihajajočo predstavo. Ne glede na to, da se vsi trije deli projekta vsebinsko povezujejo, predstava ni zgolj nadgradnja razstave in priročnika. Kot pravi Kus, rdečo nit celotnega projekta sestavljajo zgodba, ki jo je priredil po Andersenovi pravljici Cesarjev slavec, likovna domišljija Kaje Avberšek, izvirni glasbeni inštrumenti ter njegovi pogledi na glasbo. "Vendar pa je vsak del projekta samostojna in zaključena celota - vsak medij ima svoje zakonitosti in kot tak ponuja tudi drugačna orodja, ki smo jih poskušali pri ustvarjanju optimalno izkoristiti."

Kako bi sami označili forme svojih "gledaliških" predstav?

Predstavo Izgubljeni ton, ki smo jo prejšnjo sezono uprizorili v Lutkovnem gledališču Ljubljana, sem označil kot animirano zvočno gledališče in ta oznaka še najbolje opiše predstave, ki jih delam. V njih namreč animiramo zvok oziroma izvirne inštrumente, rezultat tega pa je nova forma animiranega gledališča. Lahko bi rekel, da so moje predstave kombinacija koncerta in gledališke predstave - oboje sem začel povezovati, ker se mi samo izkušnja koncerta oziroma izkušnja "klasične" gledališke predstave nista zdeli dovolj. V mojih predstavah gledalci tako "gledajo" zvok, če lahko tako rečem, saj poskušamo zvok na različne načine vizualizirati oziroma animirati. Animirati zvok pomeni dvoje - po eni strani gre za fizično animiranje izvirnih inštrumentov, ki jih imajo v rokah igralci oziroma animatorji, po drugi strani pa gre s tem tudi za izvajanje glasbe. In v mojih predstavah združujemo oboje.

Kaj vas pravzaprav spodbuja, da zvok združujete z drugimi mediji?

Inštrumenti, ki jih uporabljam v predstavah, so sami po sebi vizualno zanimivi, prav tako zanimiva pa je tudi izkušnja igranja nanje. Pri občinstvu skoraj vedno zbudijo začudenje, saj gledalci kar ne morejo verjeti, da se "objekti", ki jih uporabljamo v predstavah, oglašajo na tak način, kot se. V središču mojih predstav so vedno zvoki - toda če hočem te zvoke narediti vidne in zanimive za občinstvo, moram uporabiti tudi druge medije, ki se združijo okoli zvoka. To je v gledališču povsem normalno, saj je gledališče že samo po sebi neke vrste Gesamtkunstwerk, celostna umetnina.

Bo tudi predstava Pojoči grad tovrstna kombinacija različnih medijev?

Pri tokratni predstavi sem se odločil za nekoliko drugačen pristop, predstavo samo po sebi pa bi lahko označil kot risano zvočno predstavo. V njej namreč uporabljamo tudi "živo risbo", se pravi ilustracije in stripe, ki jih na odru riše Kaja Avberšek. Njeno risanje se prek videoprojekcije prenaša na ozadje prizorišča in z že vnaprej pripravljenimi videoanimacijami slika scensko dogajanje. V predstavi se torej v večji meri posvečamo uporabi videa, ki ga kombiniramo z elementi mojih prejšnjih predstav. Glavna misel predstave Izgubljeni ton, ki je bila posvečena izvirnim glasbenim inštrumentom, je bila, da je moral vsak objekt na odru proizvajati zvok. S predstavo Pojoči grad pa smo šli v drugo smer.

Med drugim ste se tokrat odločili uporabiti tudi animirani film.

Animirani film sem v svojih predstavah sicer že uporabil, vendar zgolj v funkciji scenske kulise. Ker pa mi je ta medij blizu, sem že dlje časa iskal priložnost in pravi način, kako ga na bolj integriran način vključiti v predstavo. V predstavi Pojoči grad je animiran film tako res del predstave in ima enakovredno funkcijo vsem ostalim elementom.

V vsebinskem pogledu vas navdihujejo različni viri - v predstavi Črna kuhna so bile to slovenske ljudske pravljice, v predstavi Kralj prisluškuje je kot predloga služila kratka zgodba Itala Calvina, v predstavi Izgubljeni ton kitajska legenda, zdaj Andersenova pravljica. Kaj ponavadi iščete v predlogah, ali morajo vsebovati kaj takega, kar je prevedljivo v glasbo?

Vse zgodbe, ki sem jih do sedaj izbral za obdelavo, so v bistvu "akustične" in se sučejo okoli zvoka. Omenjene zgodbe in pravljice govorijo o tem, kako je zvok nastal, kaj pomeni in kakšno ontološko fukcijo ima v svetu. Po formalni plati je v središču vseh mojih projektov zvok, vse mu je podrejeno, zato je seveda tudi zgodba osredotočena okoli njega. V izhodišču so določene ideje, teorije ali pa konkretne zgodbe, okoli katerih nato navadno zberem različne tipe svojih izvirnih glasbenih inštrumentov. V naslednji fazi ustvarjanja se začnejo osnovna ideja in inštrumenti prepletati in iz te kombinacije nastane glasba. Inštrumenti in glasba se prilagajajo zgodbi in obratno - oboje je zelo povezano.

In kaj vas navdihuje v glasbenem smislu?

V zadnjem času niti ne toliko konkretni glasbeni žanri ali ustvarjalci kot pa predvsem goli zvoki. Bolj se ukvarjam s poslušanjem in izdelovanjem inštrumentov kot pa s komponiranjem. Oboje sem začel združevati v novi zasedbi Orkester izvirnih inštrumentov, ki je začela nastopati pred pol leta. Pred časom sem se ukvarjal tudi z glasbeno kritiko in takrat me je zanimala predvsem sodobna resna glasba. Precej let sem igral v etno zasedbi Tolovaj Mataj, tako da mi je blizu tudi etno glasba, v zasedbi Trio Kučma (ustvarila je glasbeni performans za otroke Glas, v živo pa spremlja neme filme, op.p.) pa smo zbrani glasbeniki z zelo različnimi ozadji - od klasično izobraženih do takih iz bolj džezovskih in rockovskih voda. V mojem delu je tako mogoče najti zelo različne reference.

Kako pa nastajajo vedno novi izvirni glasbeni inštrumenti?

Tudi pri tem delu me navdihujejo različne stvari. Deloma je to strokovna literatura, večinoma ameriška, saj je pri njih tradicija gradnje izvirnih inštrumentov zelo živa. Poznajo celo poklic graditelja inštrumentov, človeka, ki pogosto vse življenje posveti ustvarjanju zgolj enega tipa glasbil. Gre za glasbila, ki niso grajena na konvencionalni, industrijski način, pač pa so ročno izdelani unikati. V glavnem pa inštrumenti nastanejo z raziskovanjem in preizkušanjem različnih materialov v domači delavnici. Opazujem tudi svet okoli sebe, poslušam, kakšne zvoke proizvajajo različni predmeti, ki jih potem sestavim v različne instalacije in inštrumente. Nikoli pa se ne trudim ustvarjati galerijskih eksponatov - čeprav jih delam tudi za razstave, so vsi inštrumenti dejansko uporabni oziroma namenjeni temu, da se nanje lahko igra - njihova primarna vloga je izvajanje glasbe in niso nikoli zgolj paša za oči. Lahko rečem, da je izdelovanje izvirnih inštrumentov zame osebno brezmejno področje, saj se vedno pojavi nov navdih ali nova ideja, zaradi katere izdelam novo glasbilo.