Kakšni bodo vplivi na oskrbo s hrano in njene cene zaradi poplav v Avstraliji?

Avstralija bo zaradi teh nadlog manj izvozila in več uvozila. Vprašanje je le, koliko časa bodo taki dogodki še lahko prikriti, saj se obseg svetovnih zalog neusmiljeno manjša. Je pa to gotovo opozorilo, da je razsodnost potrebna, modrost pa nujna, da bomo začeli vrednote postavljati v drugačnem zaporedju.

V zgodovini so civilizacije vedno padale zaradi pomanjkanja hrane. Toda kaže, da nas zgodovina ne prepriča in da jo moramo vedno znova okusiti na koži lastne generacije, da si človeštvo povrne spomin, kajti šele pravo pomanjkanje in lakota osvežita moralo in etiko človeštva. Žal šele takrat človek odpre čute za svoje okolje. Zaloge hrane kopnijo, povpraševanje pa ostaja oziroma raste, tudi zaradi dejanske rasti svetovne populacije, zato naraščanje cen hrane ne preseneča. In se ne bo ustavilo, saj so živilske oskrbovalne verige vse daljše in kompleksnejše, zato potrebujejo več energije in denarja, da bi se vzdrževale. To pa pomeni dodaten pritisk na dvig cen.

Bo globalizacija na področju hrane z leti izginila ali bo dobila še večja krila?

Širjenje in oženje pohlepa je lastno človeku in človeštvu. Pohlep spodbuja razvoj, toda če pri tem ni prave mere in orientacije, se lahko organizem hitro upeha in zgrudi. Tako je tudi z globalizacijo.

Globalizacija je koncept sedanjosti, ki bo ostal pomemben za nekatere kulturne dobrine. Če se spomnimo, da tri kulturne rastline - riž, koruza in pšenica - predstavljajo več kot polovico zaužitih kalorij človeštva, potem je jasno, da te dobrine ne bodo nikoli več lokalne. Obstaja pa še nekaj deset kulturnih rastlin, ki bodo ostale lokalne in na katerih gradimo lastne kulturne identitete narodov in prehranskih kultur.

Verjamem tudi, da bomo z leti potegnili iz spomina in genskih bank nekatere pozabljene sorte, ki bodo pomembne lokalno in ne bodo nikoli globalne.

Nemčijo je nedavno pretresla dioksinska afera. So se tam industrijska olja po pomoti znašla v krmi ali je goljufom, ki vidijo le zaslužek, malo mar za zdravje in življenje ljudi?

Preteklost nas uči, da hitro prestopimo mejo med uporabo in zlorabo. To velja za človeka. Še posebej če je vzgajan za grabežljivost. Današnji koncepti vzgoje in izobraževanja ne temeljijo na trajnostnih načelih, zato prihaja do takih dogodkov.

Če so bili včasih povezani z neznanjem, so danes pogosto povezani z dobičkoljubjem. Žal moram samemu sebi priznati, da danes ne verjamem več v napake in neznanje. Pri tehniki, tehnologiji in sledljivosti, ki jih imamo v EU, takšna napaka ni mogoča oziroma ne bi smela biti mogoča. Lahko pa smo zadovoljni, da nam sistemi ugotavljanja varnosti delujejo in da take odklone hitro zaznamo.

Toda moje vprašanje je drugačno: ali tisti, ki so to storili, gledajo na človeka, potrošnika svojih proizvodov, enako kot nase? Očitno jim nista niti mati niti šola dali popotnice: "Ne daj drugemu na krožnik tega, česar sam ne bi zaužil!" In tu se odstira krinka današnjega razkoraka med znanjem, moralo in etiko današnjih trgovcev s hrano. Vedno bolj je jasno, da postajajo trgovci z zdravjem in življenjem nas odvisnikov od živilske oskrbovalne verige!

Kako vidite področje prehrane čez dvajset let: kaj bomo takrat jedli, kje bomo kupovali hrano, kakšna bo...?

Družba prihodnosti bo še bolj urbana, kot je družba sedanjosti. Če je pred petdesetimi leti v mestih živelo 30 odstotkov človeštva in ga danes 60 odstotkov, bo čez dvajset let ta delež še večji, logistika oskrbe s hrano bo še kompleksnejša in posredniki od njive do mize še pomembnejši. Tehnologija bo napredovala, številni procesi, ki danes krožijo po raziskovalnih laboratorijih, bodo realnost. Količina potrebne energije za procesiranje enote živila se bo zmanjšala. Prav tako količina potrebne procesne vode.

Manj delovne sile bo potrebne za proizvodnjo enote živila. Imeli bomo lahko individualne prehranske sheme, skladne z našim genskim in fiziološkim potencialom - seveda, če si jih bomo lahko finančno privoščili. Bogati bodo hoteli čez dvajset let še več izvirnosti, drugačnosti in unikatnosti in se ne bodo ozirali na kilometre v prepeljanih živilih. Revni bodo uživali vedno bolj drugorazredno hrano. Razkorak družbe bo viden tudi v živilski oskrbovalni verigi in ne bo zakrit samo v trgovskih znamkah.

Del človeštva, ki razume in spoštuje koncepte trajnosti, se bo povečal. Šolstvo bo začelo z drugačnimi koncepti izobraževanja. Primarna sporočila učiteljev bodo ob poplavi interneta skušala dati učencem tiste destilate informacij, ki bi jih lahko zlahka prebrali v zapisih starih kultur in v starih knjigah knjižnic, a jih izrivamo iz vsakdanjega življenja.