Ob koncu minulega leta pa je pisateljica in publicistka Nataša Sukič izdala roman z naslovom Molji živijo v prahu, ki v ospredje postavlja transseksualni lik, do katerega tudi v nedoločeni prihodnosti, v kateri se ta zgodba dogaja, večina občuti stud, preziranje in gnev. Avtorica, ki se je tovrstne tematike lotila že v knjigi kratkih zgodb Otroci nočnih rož, pravi, da je tovrstni lik izpostavila namenoma, saj želi vsaj nekoliko omiliti predsodke, ki se tudi v najnaprednejših družbah sukajo okrog transspolnih posameznikov. "Delo je napolnjeno z analizo mehanizmov, spodbujevalcev in izvorov populističnega in primitivnega sovraštva do vsakršne drugačnosti ter s prikazom nemoči tistih, ki sovražijo. Lik transseksualca je nekdo, ki je - vsaj večinoma, ne pa nujno - nosilec drugačnosti že v vidnem polju, kot takšen pa tudi izpostavljen/a predsodkom in sovraštvu na vsakem koraku," o motivih za uvedbo tovrstne figure v svoj literarni aranžma razlaga pisateljica. Dodaja pa še: "Prav tako me je spodbudil podatek, da je denimo v sosednji Italiji skoraj vsak drugi dan umorjena transseksualna oseba. Ti zločini iz sovraštva se mi zdijo nekaj neznosnega, nekaj, o čemer je treba spregovoriti in govoriti."

Sicer pa se omembe vredni transspolni liki v literarni zgodovini pojavljajo le sporadično, saj je nemalo tovrstnih figur obtičalo nekje na obronkih bralne kulture. Na tem mestu na plano vlečemo nekaj najbolj zvenečih transvestitskih in transseksualnih literarnih junakov, ki so se v različnih časovnih obdobjih znašli v zelo različnih kontekstih.

Možače in dečki v pajkicah

V starogrške zgodbe so se sicer prerinili številni mladeniči z žensko podobo, vendar v okvirih grške kulture oblačenje v nasprotni spol ni pomenilo zgolj ločitve od ene skupine in vključitev v drugo, temveč predvsem dolgoživost in plodnost. Najmočnejše sledi transspolnosti je za seboj pustil Tiresias, prvi lik, ki je povsem spremenil spol (v žensko ga naj bi po eni od različic spremenila boginja Hera). Sledeč analizam priznane teoretičarke Marjorie Garber Tiresiasova obojespolnost ne zaznamuje le telesnosti, temveč predvsem specifično življenjsko zgodbo, ki je izrazito seksualizirana in erotizirana ter povezana z mnogoterimi, nenehno spreminjajočimi se željami.

Kar nekaj transvestitskih trenutkov je v svoje dramske stvaritve vpeljal William Shakespeare. Številne junakinje - denimo Porcia v Beneškem trgovcu, Viola v Dvanajsti noči ali Julija iz Dveh gospodov v Veroni - iz različnih razlogov svojo podobo pretakajo med moško in žensko. Ker so oder elizabetinskega gledališča lahko zasedali le moški igralci, se je na ravni uprizoritve omenjenih del transvestitski mehanizem še podvajal.

Oznako resnične literarne transspolne ikone pa je najbrž mogoče pripeti le Orlandu, znanemu liku iz istoimenske novele Virginie Woolf. Motiv Orlanda je v celoti zgrajen okrog prespraševanja in opuščanja spola, saj Woolfova vpelje idejo, da je spol zamenljiv tako kot obleke. "Vsako živo bitje koleba med enim in drugim spolom in pogosto ohranjajo ženske in moške značilnosti zgolj obleke," zapiše v biografsko obarvani noveli.

Nekoliko prikrita transspolna figura pa je tudi pravljični junak Peter Pan. Oseba, ki jo je ustvaril škotski novelist in dramatik J. M. Barrie, se namreč opoteka med deškostjo in ženskostjo. Kot ženska ne bo nikoli odrasla zato, da bi postala moški, se tudi rdečelasi fantič v zelenih pajkicah otepa ideje odrasti v moža. Izmed del z novejšo letnico, ki škilijo v transspolni kotiček, je vredno omeniti The Danish Girl (2000) ameriškega avtorja Davida Ebershoffa, ki pripoveduje resnično zgodbo danskega slikarja Einarja Wegenerja, prvega moškega, ki so mu leta 1931 operativno spremenili spol. Nekaj zanimanja bralcev si je izborilo tudi delo Luna (2004) prav tako ameriške pisateljice Julie Anne Peters, ki pripoved podaja skozi oči petnajstletne Regan, sestre predoperativnega transseksualca, ki je v ženski preobleki posvojil ime Luna. V slovenskem prostoru pa je poleg Sukičeve transspolno vsebino oplazila še Suzana Tratnik z romanom Ime mi je Damjan (2005).

Roparji in morilci v mini krilu

V 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, ko se je transspolnost začenjala počasi izkopavati iz blata najhujših predsodkov, je svoje lovke razširila tako imenovana transvestitska in transseksualna literatura, katero pa je večji del javnosti obravnavalo kot pornografsko čtivo. Tovrstne zgodbe so intenzivirale predvsem fantazijsko komponento, saj so njihovi glavni liki živeli sanje vsakega transvestita in transseksualca; žene so jim pomagale pri transformaciji v nasprotni spol, v družbi so se pojavljali brez zadrege, ženske so jih občudovale, moški pa tekmovali za njihovo pozornost. Ta literatura je torej gradila svet, v katerem so transspolni junaki pobegnili pred krivdo in kaznijo, ki običajno spremlja preskakovanje med različnimi spolnimi identitetami. V 80. in 90. letih pa tovrstni scenariji niso bili več tako zasanjani in odmaknjeni od realnosti, saj so se osrednji liki tu morali spopadati tudi z bolečino, prizadetostjo in pa izmaličenostjo svojih želja.

Skoraj časovno vzporedno se je preoblačenje v nasprotni spol pojavilo kot klasična strategija izginjanja in maskiranja v detektivskih romanih. Pisci kriminalnih zgodb so začeli izkoriščati napačno domnevo, da je oseba z dolgimi skodranimi lasmi in kratkim krilom nujno ženskega spola. Transvestizem je torej v tovrstni literaturi zgolj nekakšna intervencija, prostor za izginjanje, izbris, saj je nepridiprava skorajda nemogoče bolje skriti pogledu očividcev kot s preoblačenjem v nasprotni spol. Najbolj spreten tovrstni lik je Irene Adler, ki se je z maskiranjem v nasprotni spol spretno izmikala samemu Sherlocku Holmesu in tako ostala edina uganka, ki je ni mogel rešiti. V zadnjem času pa so se transspolniki dodobra ugnezdili tudi v žanru znanstvene fantastike.

Lakota po vizualizaciji

Z brskanjem po literarni zgodovini je torej moč opaziti tudi to, da bralci po čtivu, ki med vrsticami žonglira z raznolikimi spolnimi identitetami, ne grabijo ravno množično. Možnih razlogov za "nepriljubljenost" transvestitskih in transseksualnih junakov v leposlovni areni je kar nekaj. Transspolniki so pač manjšina znotraj manjšine, populacija, ki jo javnost še vedno zapira v hermetičen prostor. Gre torej za zelo tabuizirano področje, poleg tega ogromno ljudi osebe, ki se oblačijo ali popolnoma transformirajo v nasprotni spol, povezuje z gnusom in perverznostjo. V ta svet pa bralci le redkokdaj zaidejo - morda tudi zato, ker je napolnjen z brutalnostjo in okrutnostjo, s katerima mnogi udrihajo po "drugačnih".

Pa vendar, v filmsko industrijo so transspolni karakterji prodrli z večjo lahkoto kot na teritorij pisane besede. Nekateri so za vroče, Oblečen za ubijanje, Transamerika, Slaba vzgoja, Fantje ne jočejo so le nekateri izmed mnogih filmov, ki so na veliko platno uspešno projecirali izigravanje biološkega spola. Tudi Igra solz in Zajtrk na Plutonu, ki sta nastala na podlagi literarnih predlog, sta v filmski različici požela veliko več zanimanja od knjig. Da si transspolni liki niso izbarantali večje pozornosti znotraj bralne kulture, je torej morda krivo tudi dejstvo, da pozornost nase prilepijo predvsem z vizualnim momentom, ta pa se ob požiranju knjig izriše le v bralčevi domišljiji.