Njena bogata kariera se je začela na Jamajki pred skoraj petdesetimi leti, ko so se na tem karibskem otoku pojavili prvi glasbeni studii. To je bil tudi čas konkurenčnih sound systemov, nekakšnih premičnih diskotek, značilnih za tamkajšnje okolje, z nenasitnim apetitom po novih skladbah in ekskluzivnih posnetkih. Zaton relevantne ameriške produkcije je spodbudil lastnike sound systemov, da so odprli lastne studie, in zgodba avtentične jamajške glasbene zvrsti se je lahko pričela. Jamajški glasbeniki, ki so sprva zabavali turiste z ameriškim rhythm & bluesom, jazzom, avtohtonim jamajškim mentom in karibskim kalipsom, so odkrili svojevrsten ritem, ki so ga oklicali za ska. Ta je kmalu obnorel otočane, kasneje pa se je razširil tudi v Veliki Britaniji, kamor so ga prinesli jamajški emigranti, in postopoma po vsem svetu.

The Skatalites so sprva delovali kot studijski glasbeniki, kasneje, ko so se »vzpostavili« kot skupina in si nadeli ime, pa so leta 1964 posneli prvenec Ska Authentic, ki je nato izšel pri legendarni založbi Studio One. Kmalu je zasedba razpadla, vendar so se ponovno združili leta 1983 in izdali vrsto albumov, med njimi tudi Hi-Bop Ska (1995) in Greetings From Skamania (1996), s katerima so si prislužili nominaciji za nagrado grammy za najboljši reggae album.

Vašo kariero ste začeli v Studiu One, enem prvih jamajških studiev, ki ga je ustanovil Sir Coxsone Dodd, sicer lastnik enega izmed najuspešnejših sound systemov tistega časa. Kako se spominjate tega začetnega obdobja?

Tisti čas je bilo večina studijskih glasbenikov moških. Za dekleta je bila situacija težka in groba; tega ne morem pozabiti, vendar sem lahko delala in bilo mi je v užitek. Glasbenice na takratni sceni so bile zelo dobre, denimo Phyllis Dillon. Sicer pa smo imeli v studiu le en mikrofon za pevce, drugega za glasbenike in tretjega za bobnarja. Danes je v tehničnem pogledu bolje, pri snemanju se uporabljajo računalniki – včasih smo snemali na trakove in kasete. Stara oprema ni bila slaba, vendar je nova bolj napredna. Za snemanje se porabi manj časa in veliko lažje je priti do rezultatov.

Vznik ska glasbe je približno sovpadal z osamosvojitvijo Jamajke izpod Velike Britanije 6. avgusta 1962...

To so bili dobri časi. Imeli smo nekaj novega. Vsi smo bili vzhičeni in ska je vesela glasba. The Skatalites so se pričeli formirati v poznih petdesetih, snemali so v studiu in izdajali so hit za hitom. Ljudje so želeli vedeti, kdo so ti glasbeniki. Večini članov The Skatalites me je predstavil Dodd, saj so želeli oblikovati »pravi« bend. Rekel mi je: »Lepo bi bilo, če bi bila del tega!« Odgovorila sem: »Prav.« Čez dva dni sem spoznala Jackieja Opla, s katerim sva pela v duetu.

Veljate za eno izmed pionirk ska glasbe. Ta se je rodila na Jamajki, danes pa je to globalna glasba. Kako dojemate razvoj te zvrsti?

Začeli smo nekaj, za kar nismo vedeli, kam bo peljalo. Veseli me, da navkljub novejšim žanrom, kot sta reggae in hiphop, ska še zmeraj živi, da ljudi zanima in ga želijo poslušati. Danes na koncertih opažam veliko mladega občinstva, starejši pa pripeljejo svoje otroke. Mladim je ska všeč, saj ni dolgočasen, in danes mladi glasbeniki igrajo pesmi od The Skatalites, da bi opozorili nase. Mladim vedno pravim: če se želite ukvarjati z glasbo in uspeti, je ključna predanost.

V poznih 60. letih so se The Skatalites razcepili v dve skupini – Rolando Alphonso & the Soul Vendors ter Tommy McCook & the Supersonics; skupaj ste ponovno začeli igrati šele v začetku 80. let. Kaj ste počeli v vmesnem času?

Po razpadu The Skatalites sem odšla v Freeport na Bahamih, kjer sem ostala osemnajst mesecev in nastopala v klubu Island House. Potem sem se umaknila s scene in se posvetila materinstvu. Vrnila sem se, ko so me k temu povabili znova združeni člani The Skatalites.