Če se je do zdaj držal bolj v ozadju, ne izključuje možnosti, da bo kandidiral za petletni mandat direktorja. "Odločil se bom, ko bo ministrstvo objavilo razpis," je bil kratek.

Kakšna je zapuščina Tomaža Simoniča, do katerega so bili kritični praktično vsi operaterji, češ da je preveč reguliral?

Z mojega zornega kota se delo ni dosti spremenilo. Zdaj sem vršilec dolžnosti, kar je precej podobno temu, kar sem počel prej v odsotnosti direktorja. Že prej sem namreč imel določeno odgovornost. Da pa bi delal oceno lastnega dela, to enostavno ne gre.

Simoniča se je odstavljalo skoraj pol leta. Dušan Schuster, ki so ga našli na Golobičevem ministrstvu, pa je aprila odpotoval v Švico in se sploh ni vrnil. Tudi sicer se je govorilo, da Schuster ni bil kaj prida dejaven pri vodenju agencije. Kakšne posledice je v Apeku pustila kriza vodenja?

Ko je Schuster postal vršilec dolžnosti direktorja, sem imel sam še vedno pogodbo za namestnika. Schuster se je veliko ukvarjal z analizo stanja, kako naprej in strateškimi vprašanji. Potem ko je odšel iz agencije, sem nadaljeval to delo. Če pogledamo zadnje leto dni, pa je bilo res izdanih malo regulatornih odločb.

Se je regulacija le prestavila, ali lahko govorimo o kakšnih nepopravljivih posledicah?

Ne, da trg ni reguliran. Kadrovske menjave so krive, da se regulacija trgov 4 in 5 ni zgodila prej. Vendar ne samo menjava direktorja, temveč tudi drugih ljudi v agenciji.

So jih zamenjali ali so odhajali sami?

Odhajali so. Ker gre za mlade ljudi, je fluktuacija zaposlenih že tako in tako velika. Če ne vidijo priložnosti za napredek oziroma razvoj kariere, se raje odločijo za drugo delovno mesto. Škoda je, da mi zgradimo človeka, ki kasneje odide. A na to situacijo smo se že navadili.

Kam pa odhajajo?

Nekateri v druge dele državne uprave, v svetovalna podjetja, drugi v tujino.

Je kredibilnost agencije po vsem cirkusu z menjavami vodstva kaj omajana?

Ne bi rekel, regulacija se namreč pelje naprej. Ne more biti vse odvisno le od enega človeka.

Nastopi prvega moža Telekoma Slovenije, prej Bojana Dremlja, sedaj Ivice Kranjčevića, ne minejo brez kritike agencije, češ da je s svojimi ukrepi krivična do nekdanjega monopolista. Ste res popustljivi do Amisa, Tušmobila in T2?

Kaj bi rekli, če bi Telekom trdil, da je regulator odličen? Seveda bo operater s pomembno tržno močjo vedno kritičen do regulatorja, ker je naloga slednjega, da vzpostavi konkurenčne razmere na trgu. Če teh ni, je za tistega s prevladujočim položajem vsak ukrep boleč. Gre za povsem normalne izjave, ki jih ne zamerimo. Regulatorji smo bili vzpostavljeni, da preprečimo monopolne položaje zgodovinsko nastalih telekomov. Zgolj tako se lahko pojavi konkurenca, ki znižuje cene in povečuje kvaliteto storitev.

Proti Telekomu in njegovim hčeram pri uradu za varstvo konkurence in na sodiščih poteka na desetine postopkov. Je drugod po Evropi zgodba enaka? Se procesi zoper nekdanje monopoliste prav tako odvijajo deset let in več?

Slika je precej podobna. Tako kot pri nas se vsak spor prej ali slej konča na sodišču. Odkar se je zakon spremenil in drugostopenjski organ ni več ministrstvo, ampak upravno sodišče, se je namreč mogoče zoper vsako odločbo, ki ni pravnomočna, pritožiti.

Ste zadovoljni z delom sodišč? Jim manjka strokovnosti ali sama zakonodaja dopušča nešteto manevrov, ki naposled vodijo v zastaranje postopka?

S svojim delom smo zadovoljni, ker naše odločbe redko padejo na upravnem sodišču. Sodišče pač opravlja svoje delo.

Naš nacionalni operater je v preteklosti nezakonito zaračunaval številski prostor. Svoj prav je sicer dokazoval več kot šest let in pri tem izkoristil vsa pravna sredstva, a so ga sodišča zavrnila. Zdaj denarja oškodovanim naročnikom, vsaj prostovoljno, ne bo vrnil. Se vam osebno zdi taka poteza sporna, predvsem z vidika ugleda in spoštovanja pravnega reda?

Čeprav gre za problem obligacijskega razmerja med Telekomom in oškodovanimi naročniki, bi moral Telekom odločitev sodišča spoštovati.

Mercatorju na primer nekaj tisoč evrov odškodnine ne pomeni kaj dosti in bi dvakrat premislil, preden bi šel na sodišče. Telekom bi po drugi strani, če bi vsem vrnil denar, izgubil več milijonov evrov.

Res je. Znesek, če bi ga zahtevali vsi, je za Telekom velik, za posamezne tedanje naročnike pa ni večja težava.

Ampak tukaj so sodišča jasno povedala, da je Telekom do denarja prišel nezakonito. Kakšno sporočilo to daje?

Vsak lahko premisli, ali bo vložil odškodninsko tožbo. Regulator tu ne igra kakšne posebne vloge.

Je za alternativnega operaterja, ki meni, da Telekom zlorablja svoj položaj, sploh smiselno, da vloži tožbo in za sodne takse zapravi nemalo denarja, če pa se utegnejo postopki vleči tudi več kot deset let? Do tedaj lahko namreč operater že propade.

To je problem pravnega sistema. Od operaterja je odvisno, ali bo šel v sodni postopek, ki lahko traja toliko časa. Gre za problem dolžniško-upniškega razmerja med operaterji, ki poskušajo v spor vedno vključiti tudi agencijo. Telekom na primer blokira bančne račune T2, ta pa poskuša v zgodbo vplesti agencijo, češ da zaradi tega ne morejo opravljati svojih storitev. Agencija ne more v zvezi s tem prav nikakor posredovati.

Pri sporu med Amisom in Telekomom ste posredovali, da ga slednji ni odklopil.

Rekli smo jim, da naročnikov ne smejo odklopiti, ampak naj spor rešijo na sodišču.

Mobilni operaterji so po cenovni vojni, ki se je pričela konec leta 2008, finančno izčrpani, naložbe padajo. So cene prenizke?

Načeloma so cene paketov zelo nizke. Ne trdim, da bi morale biti višje, dejstvo pa je, da prihodki ob nizkih cenah padajo vsem operaterjem in posledično ostane manj denarja za naložbe v nove tehnologije. Nasploh je to težko za operaterje, ki so prišli na trg kasneje. Ko se je mobilna telefonija še razvijala, so bili ljudje mnogo bolj tolerantni do pokrivanja in kvalitete storitev. Danes so navajeni na kvaliteto, ki jo mora nekdo, ki pride na trg na novo, zagotoviti v kratkem času. To pomeni, da mora imeti dovolj denarja, da prebrodi obdobje z izgubo in pridobi delež, ki mu omogoča pozitivno poslovanje.

Kaj bi propad T2, ki mu že grozi stečaj, in Tušmobila, ki se prav tako koplje v izgubi, pomenil za naš trg? Bi sledila korekcija cen še preživelih operaterjev?

Vprašanje (ne)stečaja ali (ne)prodaje je čisto ekonomsko. Še najbolje bi bilo, če bi ga kdo kupil, saj bi T2 storitve ponujal še naprej, verjetno pa varuh konkurence ne bo dovolil, da bi ga kupil prevladujoči operater.

Ker gre za že uveljavljena operaterja, je edino logično, da ju kdo kupi?

Če je T2 v finančnih težavah, je vprašanje le, po kakšni ceni bo prodan. Ne moremo pa vedeti, kaj se bo z njim dejansko zgodilo. Zgodba je precej podobna kot pri Western Wireless (Vega). Tudi tam je bilo podjetje prodano in so potem odločbe za frekvence, številke in mikrovalovne zveze prenašali na novo pravno osebo.

Je slovenski trg dovolj velik za tri, štiri ali celo več operaterjev z lastnim omrežjem? Tu mislim tako na mobilni kot na fiksni del.

Obstajata dve teoriji. Ena je ta, da naj bo operaterjev čim več, potem pa naj v poštenem boju in konkurenčnih razmerah preživijo tisti, ki lahko. Druga teorija pa je ta, da je mogoče dokaj natančno izračunati, koliko operaterjev prenese trg. Treba je upoštevati, ali nekdo ponuja zgolj storitev ali morda trojček. Ker je ta v izrednem porastu, imajo operaterji, ki ga ponujajo, določeno prednost.

Je enovito optično hrbtenično omrežje, ki bi ga uporabljali vsi, sploh realno?

Slovenija je zaradi strategije T2, ki gradi optično omrežje do doma (FTTH), specifična. Sledil mu je namreč tudi Telekom in sedaj imamo celo dva operaterja, ki ponujata optiko do doma. Večina evropskih držav se bolj previdno loteva nadgradnje bakrenih omrežij. Niso za dražja optična vlakna do doma, temveč za vlakna do razvodnih omaric (FTTC). Tako je T2, ki je sicer imel neko vizijo, a opešal, za sabo potegnil še Telekom.

Seveda je bolj smiselno, da je na trgu en infrastrukturni operater, ki ni vertikalno vezan na ponudnika storitev in živi od tega, da ponuja omrežje operaterjem. To bi bilo najboljše tako za uporabnike kot za regulatorja.

Je to odvisno od politične volje?

Podobno vprašanje je, zakaj so oddajniki in zveze še vedno znotraj javnega zavoda RTV Slovenija. To je v bistvu vprašanje za vodstvo ali lastnika teh podjetij. Kar se tiče regulacije, bi bilo za nas vsekakor lažje delati, če ne bi bilo vertikalne integracije.

V tajnosti se pripravlja nov zakon o elektronskih komunikacijah. Kaj veste o tem?

Napisali smo pripombe s stališča regulacije in kaj nas je pri starem zakonu motilo in oviralo. Zakon je potreben zaradi evropske direktive, ne vem pa, v kateri fazi je.

Predvideva pa tudi ukrep funkcionalne ločitve.

Da.

Tušmobilu ne boste odvzeli brezplačnih frekvenc, saj bi lahko od države prek sodišča zahteval povrnitev stroškov izgradnje omrežja, ki bi znašali približno 120 milijonov evrov. Od kod vam ta številka?

Gre za njihovo oceno. Ampak ne glede na to, ali gre za 120 ali 60 milijonov evrov, je dejstvo, da je težko povrniti neko stanje za nazaj. Odgovor na vprašanje, zakaj Tušmobil ni plačal frekvenc oziroma zakaj jih ne plača sedaj, je preprost. Zakon nam ne daje prav nobene podlage, da bi tako odločili. Možno je edino, da se obnovi postopek in naredi razpis. Toda v trenutku, ko storimo to, padejo odločbe in operater ne more več opravljati svoje dejavnosti. Spet ima vso zakonsko podlago, da toži agencijo za nastalo škodo. Operater ni kriv, da je dobil odločbo, ki je bila po vseh pravilih, in šel na podlagi tega v investicijo.

V Indiji je zadnje tedne aktualna novica, da namerava vlada odvzeti na desetine mobilnih licenc, saj njihovi imetniki ne izpolnjujejo meril, določenih ob podelitvi. Tušmobil izpolnjuje vse pogoje, na primer glede pokritosti?

Ko v Sloveniji operater prejme licenco za uporabo frekvence, mora v enem mesecu predložiti načrt izgradnje omrežja. In to so storili vsi, tudi Tušmobil. Po določenem času pogledamo, ali operaterji zaveze izpolnjujejo ali ne. Tušmobil smo nadzirali in izpolnjeval je vse obveze.

Po drugi strani si težko predstavljam, da bi frekvence odvzeli nekomu, ki bi namesto predvidenih 60 odstotkov dosegel zgolj 50 odstotkov. Pred leti so bile na primer podeljene frekvence WiMax podjetju Incotel. Agencija mu dejansko ni mogla odvzeti frekvenc, saj mu je uspelo sodišču dokazati, da je zgradil dve ali tri bazne postaje in imel tistih nekaj naročnikov, to pa mu je izdalo začasno odredbo. Pa čeprav storitev ni delovala. Kaj se je zgodilo? Frekvence smo prejeli nazaj šele tedaj, ko je podjetje propadlo, zato sklepa o odvzemu nismo mogli poslati nikamor in smo ga obesili na oglasno desko v agenciji.

tomaz.modic@dnevnik.si