To morda drži, a pred nami je bila gospa, tako polna moči, da je kar nekaj gledalcev, ki jo očitno poznajo, odločno zanikalo, da se bo to res zgodilo. "Saj ne boš zdržala, Breda," je bilo slišati iz občinstva.
Stigme in ovadbe
Avtorica ima za sabo burno pisateljsko pot, ki jo je kmalu po izidu prvih knjig za otroke pri Mladinski knjigi začinila s psevdonimom Gospa. Pod tem imenom je v 80. letih, v času, ko je režim to besedo stigmatiziral kot ideološko neprimerno, začela svoje samoizdajateljstvo. Vedela je, da njen prvi roman Balada o divjem mleku in nato kratke zgodbe o Stobu, ki jih je izdala pod omenjenim psevdonimom, ne bodo "primerni" za založbe: roman je bil sicer nagrajen, a ga Mladinska knjiga zaradi domnevne religioznosti ni hotela prodajati, zgodbe o Stobu, ki so v mikrovaškem okolju opisovale tisti medvojni razkol, na katerem politika jaha še danes, pa so ji prinesle prvo ovadbo.
Ta se je izredno srečno končala, če jo primerjamo s tisto, ki jo je doletela v zlati demokraciji, kjer je farsični proces zoper roman Ko se tam gori olistajo breze trajal osem let, ji zaplenil premoženje in jo v obupu pahnil v pisateljski autodafe - leta 2000 je iz protesta proti sodnemu slaboumju, ki ni razumelo niti osnov fikcije, uprizorila sežig lastnih knjig. No, ta proces je na koncu prilezel do ustavnega sodišča, in šele to je ugotovilo, da obstaja literatura, in jo odrešilo krivde.
Neusmiljeno seciranje stanja
Kot je povedala pisateljica, je bilo prav to obdobje tudi v pisateljsko-izdajateljskem smislu najbolj plodno (in naj udari strela tistega, ki iz tega sklepa, da je treba pisatelje vlačiti po sodiščih, da bi zagnali njihov ustvarjalni stroj!, op.p.). Izdala je vrsto del, v cenzuriranih, zaklenjenih in drugačnih zakonu in svobodi besede ljubih oblikah, in prav ti njeni duhoviti domisleki so njen boj naredili še bolj veljaven. Kajti - Breda Smolnikar ni enostavna zgodba in tudi njeni performansi so v svojem podeželskem videzu varljivi. Kdor zares skrbno sledi njenim dejanjem in prisluhne njenemu čitalniškemu branju (ki ga eni tako težko prenašajo), sledi neštetim premenam smislov, slogov, sporočil, ki se pogosto skrivajo pod naivnimi, ljudsko zvenečimi ali robatimi zgodbicami. Ta blaga ironija, s katero opisuje umore, izdajstva, pritlehnosti ali spolne zlorabe (tudi racak je ne odnese nedotaknjen), ima izjemen kritični naboj, nič ne ostaja nedotaknjeno, ne podeželska "idila", ne družina (tudi lastna ne), ne Cerkev, ne ključni zgodovinski dogodki in ne država, ta ali ona prejšnja.
To neusmiljeno seciranje pa ni malodušno, je "nekakšna osnovna higiena človeka, ki vidi, kaj se dogaja", kot je to poimenoval nek drugi slovenski bard, Marko Brecelj, ki ima s Smolnikarjevo več skupnega, kot bi sodili po videzu. Je človekova potreba, da bi se odzval na krivice, neumnost, zaplankanost, dogmatičnost, samoumevnost in ozkosrčnost ne le z ostrino, ampak tudi z duhovitostjo, z mešanico, ki ne le kaže s prstom na zablodo (ne na osebo!), ampak tudi osvobaja in pusti živeti. Ker je živeti lepo, zato.
