Rečeno - storjeno. Toda Jakoba Rudo napade slaba vest in zgrožen nad lastnimi dejanji stori samomor. Zgodba iz sodobnega kapitalizma, bi lahko rekli, če ne bi vedeli, da je Ivan Cankar to besedilo napisal pred 110 leti! Nekoliko preroško dramsko predlogo je zrežiral Sebastijan Horvat, znan po predstavah, ki ostro tematizirajo in analizirajo svet, ki ga uravnava kapitalistična ekonomija.

Drama, ki ste se je lotili tokrat, v Cankarjevem dramskem opusu izstopa kot rahlo nekonvencionalna. V čem natančno, bi rekli, je njena drugačnost?

Razloga za to, da nekaj vidimo kot nekonvencionalno, sta dva: ali gre za izjemno dovršeno ali pa za izjemno šibko delo. Jakob Ruda stoji na začetku Cankarjevega ustvarjanja in je na splošno pojmovana kot "šibka" drama. Nima tipičnega cankarjanskega upornika, ne ponuja izhoda ali prave moralične pomiritve, prav tako pa nima družbenopolitičnega naboja. Tudi jezikovno ne dosega ravni njegovih kasnejših dram, strukturno pa pušča precej odprtega prostora. Toda ta značilnost ponuja dovolj možnosti za sodobno intepretacijo in prav s tega aspekta je bila zame zanimiva.

Pravite, da Jakob Ruda ne ponuja srečnega konca, a to ni popolnoma res. Cankar na koncu drame zelo na hitro doda "happy end"; takšen zaključek naj bi dodal na prošnjo svoje ljubice. Ste morda vi konec spremenili?

Da, konec v predstavi ni takšen, kot je v drami. V pismu, ki ga je Cankar poslal svoji ljubici Anici Lovšinovi, pravi, da je s tretjim dejanjem prižgal cigareto in ga nato vrgel v ogenj. Načeloma je bil s prvim dejanjem zadovoljen, druga pa je nato nenehno spreminjal, in da, tudi konec je malo za lase privlečen. Sam sem se lotil adaptacije Cankarjevega besedila in mu dodal dva "prazna horizonta": in sicer krščanstvo, oziroma duhovnika, ter delavce. Oba sta si podobna, saj v današnjem času ne ena ne druga skupina nima nobenega programa. Po eni strani proletariat gineva, delavci nimajo ne perspektive ne rešilne bilke, za katero bi se lahko v prihodnosti oprijeli, Cerkev pa je z različnimi aferami tako ranjena, da ne more več predstavljati moralne instance.

V sodobnem gledališču pogosto prestavljajo klasične predstave v današnji čas. Kdaj se dogaja vaša uprizoritev?

Splošno znano je, da nas večja distanca lažje pripelje do kritičnega uvida. Tistega, kar nam je preveč blizu in s čimer se soočamo na vsakodnevni ravni, namreč ne opazimo več. Lažje nam je tako ljubiti lačne otroke v Afriki kot pa ljudi, ki bivajo okoli nas. Zato smo se odločili, da zgodbe ne bomo postavljali v sodobnost, temveč jo bomo postavili še za sto let nazaj od časa, v katerem je nastala, torej nekako v obdobje Prevzetnosti in pristranosti, v podeželsko aristokratsko okolje, ki ga v bistvu Slovenci takrat sploh nismo imeli. Gre za zgodovinsko, kostumsko dramo, kar je skoraj filmski žanr.

Iz vaših besed na tiskovni konferenci, da uprizoritev namenjate Hildi Tovšak in Igorju Bavčarju, vseeno sklepam, da bo ta zgodovinska drama zelo neposredno nagovorila tudi naš čas?

Glavni problem predstave je vest. Zdi se mi, da je vredno delati predstave o izgubljenih besedah, o katerih se nihče več ne pogovarja in jih ne uporablja. Tako kot so Raztrganci nastali pod vplivom besede tovarištvo, ki smo jo popolnoma izgnali iz besednjaka, smo danes izgubili besedico vest. Tisti, ki deluje pod vplivom svoje vesti, je šibak človek in kot tak nima kaj iskati v našem svetu. A sam menim, da je človek z vestjo tudi človek z dušo. Iz intervjujev in javnih nastopov Igorja Bavčarja, Hilde Tovšak in drugih, ki so vpleteni v gospodarski kriminal, lahko opazimo, da niti približno ne mislijo, da so naredili kar koli narobe, in nimajo nobene potrebe po tem, da bi se za kar koli odkupili. Glavni junak uprizoritve jim je zelo podoben, a s to razliko, da se mu v nekem trenutku "zgodi" vest. Začuti dušo in ne ve, kako bi se odkupil za svoje grehe, zato naredi samomor. Hilda Tovšak po drugi strani ve, da mora v javnih nastopih "zaigrati" vest, ki pa je ne čuti. Zato me spominja na glavnega junaka ameriške nadaljevanke Dexter, na psihopata, ki se je naučil, kako kazati čustva pred drugimi. Navedeni gospodarstveniki so psihopati, a obenem niso nič posebnega. Proizvedlo jih je sodobno vzdušje pragmatičnosti, ki nas vse obvladuje in iz katerega ne morem izvzeti niti sebe. Živimo v paradoksalnem svetu: vemo, da se moramo upirati logiki kapitala, a obenem tega ne zmoremo.

Iz povedanega lahko potegnemo sklep, da se lahko nekdo za svoja brezvestna dejanja pokesa samo s samomorom?

Če resnično nameravamo storiti samomor, morda pridemo v stik s svojo vestjo in nato z dušo, saj gre za ultimativno dejanje. Zato svetujem Bavčarju in Tovšakovi, naj naredita samomor...

… a tistim, ki sta jih s svojimi dejanji prizadela, to najbrž ne bo pomagalo.

Popolnoma nič, drži. Zato imam poleg samomora še dva predloga: prvi je, da popolnoma razprodata svoje celotno premoženje in ustanovita fond za pomoč delavcem. Zadnja varianta je morda najbolj radikalna: naj razprodata svoje premoženje in se tudi zaposlita: Hilda Tovšak kot šivilja, Igor Bavčar kot delavec SCT. Tako pa se bosta res odkupila.

Zdi se mi, da sta oba s Cankarjem prepričana, da so vsi bogataši v temelju nepošteni, predvsem zato, ker so del sistema, ki je v osnovi nepravičen. Po drugi strani pa lahko danes zasledimo glasove, ki zagovarjajo "pravične" bogataše, tiste, ki so obogateli s trdim delom in po pravilih, a so jim ugled omadeževali "šalabajzerji", kot sta Tovšakova in Bavčar.

Točno ta problem vsebuje drama Jakob Ruda. V njej nastopata nesposoben "šalabajzer", kapitalist Jakob Ruda, in sposoben, prefrigan, moraličen kapitalist Peter Broš, ki spoštuje zakone in s katerim ni nič narobe. A naj se obrnemo na znamenito, že malček zlizano Brechtovsko tezo - kaj je večji zločin: oropati banko ali jo ustanoviti? Največji slovenski bogataši so z divjim lastninjenjem v času denacionalizacije noro obogateli samo zato, ker se jim je v nekem trenutku porodila prava ideja. To, da ima nekdo podjetniško žilico, lahko primerjamo s tem, da zna nekdo zelo dobro smučati. Vsakdo ima nek talent. Toda tisti, ki ima ta občutek za podjetništvo, bo pobral veliko več od tistega, ki dobro smuča - imel bo ugled v družbi, razkošne večerje, lepa stanovanja, avtomobile, ženske, žure, moč. In to samo zaradi ene sposobnosti.

Poštenost in zakonitost nista isto, saj se zakoni vedno obračajo nekomu v prid - in Cankarjeva teza je, da so tudi tisti, ki so obogateli na zakonit način, umazani. Vsi, brez izjeme! Kroženje kapitala, ki narekuje naša življenja, zahteva od nas, naj nenehno hlastamo po več in še več in več. V čem je smisel tega, da imamo vedno več, če pa tega ne rabimo? Temu se je treba upreti, četudi na čisto osebni ravni, kot živo telesno bitje z mišicami in kostmi.

Nenavadno je, da v Jakobu Rudi ni pravega pozitivnega junaka: Ana, ki je pošteno dekle, namreč sklepa kompromise s svojo vestjo, umetnik Dolinar pa se prestopa z noge na nogo in se ne more odločiti za akcijo...

Včasih so to značilnost besedila videli kot pomanjkljivost, jaz pa jo obravnavam kot prednost. Paradoksalnost teh likov je bila za takratne kritike velik problem. Obrnili so logiko drame, Broša so dojeli kot pozitiven lik! Češ, Broš je nekdo, ki iskreno ljubi Ano in se je odločil, da bo rešil Rudo iz finančne zagate - saj tukaj vendar ni nič narobe, nobenega problema ni, so rekli. Dodatna težava je nastopila, ko so izvedeli, da je Ivan Cankar v Ivanu Dolinarju upodobil sebe, v Anici Ruda pa Ano Lovšinovo, svojo takratno ljubico. In Dolinar je še največji šalabajzer, ki nikakor ne more narediti pravega dejanja, saj bi Anica še isti trenutek šla z njim, če bi le ukrepal. Svet Jakoba Rude je varljiv svet, kjer ni junakov, pozitivcev, niti ni čistih negativcev. Vsi liki so nekakšni hamletovski junaki, nenehno cincajo in se nekaj odločajo, ne da bi kaj zares naredili. In prav takšna je tudi "naša" pat pozicija, v kateri živimo: vemo, kaj bi bilo treba narediti, kako bi bilo treba reagirati, ampak ne moremo izstopiti iz tega sveta in potegniti prave poteze.

Zanimivost te drame je to, da je nastala pred Cankarjevim socialdemokratskim obdobjem. "Rdeči" Cankar nastopi šele kasneje, in zmeraj z upornikom, ki se priključi delavcem, izključenim, ponižanim in razžaljenim. Tu, v Jakobu Rudi, tega ni. V času, ko je drama nastala, so bile socialistične delavske ideje poražene, pariška komuna ravno tako, bil je konec 19. stoletja in v drami prevladuje občutek, da se pred liki ne nahaja nič novega. Edino, kar je iz občestva lahko naredilo skupnost, je bila krščanska cerkev. Zdi se mi, kot bi se danes preselili nazaj v Cankarjev čas, kjer sta bili veljavni le dve sili: Cerkev in denar.

Toda ali ni Cerkev danes ostala brez združevalne moči, ki jo je imela?

Njeno moč lahko vidite na evharističnem kongresu, ki se je zgodil v Celju. Prišlo je ogromno ljudi - kljub temu da so mediji in sodišča nenehno polni najrazličnejših škandalov, povezanih s Cerkvijo. Menim, da ni naključje, da je Hilda Tovšak začela svojo pot kot tajnica Slovenskih krščanskih demokratov. Ampak združevanje prek Cerkve je popolnoma brez programa, ljudje se Cerkvi pridružijo, ker nimajo ničesar drugega. Ni nobene močne subkulture, danes prevladuje individualizem, pri katerem ni povezovalnega momenta. In zato nas lahko povežejo samo še športne aktivnosti in Cerkev.

Toda na vašo predstavo bo najverjetneje prišlo občinstvo, ki ga boste še enkrat prepričevali v tisto, česar se zaveda tudi samo. Kaj pa na primer občinstvo z omenjenega verskega kongresa? Obstaja možnost, da nekako pridete do njih?

To je bila od vekomaj težava. Sodobna umetnost se nenehno poskuša vriniti v javni prostor, odpreti in izbrisati mejo med umetnostjo in življenjem. A vsake toliko časa se moramo gledališčniki zdraviti v toplicah, da ne zblaznimo od popolne nemoči. Tisto, kar me najbolj poganja, je to, da delam predstave za zdravljenje duše samega sebe in svojih prijateljev. In tudi ta predstava je taka - zadeva me v političnem in intimnem smislu. Če citiram Schindlerja: če rešiš enega človeka, spremeniš ves svet. Torej, če nekdo naključno pride na predstavo in vsaj za trenutek obstane, jo doživi, si zastavi neko pomembno vprašanje, potem ima moje delo smisel.