Za kaj takega samo petje ne bi zadoščalo, tisto, kar je pretehtalo, je bilo sporočilo, ideje, ki jih je bilo treba, kot pravi najbolj zavzeta kombinatka, Maksimilijana Ipavec, rešiti pred propadom. Skupaj z Matejo Mavri, zborovodjo, in z Majo Cipot, direktorico Zavoda za ohranjanje in oživljanje vrednot upora Novi Kombinat ("no, sem tudi tajnica in snažilka, finančne podpore pa nam doslej razen enkratne pomoči še ni uspelo dobiti ne na MK ne na MOL"), smo jo ujeli pred nocojšnjim nastopom v mariborski dvorani Union.

Kako vam je uspelo prekorakati nelahko pot od domislice na zabavi do njene uresničitve?

Maksimilijana Ipavec: Mogoče ni naključje, da se prostor, kjer smo praznovale, imenuje Kljub vsemu. (smeh) Ideji, ki se je rodila ob dveh zjutraj, je po mojem botroval predvsem čas, v katerem živimo, razmere, ob katerih smo vsi zaskrbljeni. Že od vsega začetka nam je bilo jasno, da petje ne bo naša edina dejavnost, saj si želimo tudi z drugimi načini ohranjati in širiti sporočilo upora, tudi zato smo ustanovile zavod.

Kaj je za vas petje v času, ko je iz šol glasba skorajda izgnana?

Maksimilijana Ipavec: Pesem sama po sebi - zapisana ali zapeta - je zelo intimno dejanje. Upor pa je prav tako zelo osebna akcija najprej se mora zgoditi v posamezniku, šele potem sledi skupinski upor. Ko je stiska velika, ko so okoliščine grozne in hrepenenje po svobodi naraste, pljuskne čez rob pesem, in te pesmi pojemo. Ni pa naključje, da nas je dobra tretjina v zboru s Primorske, kjer sta se ta dva dejavnika v zgodovini močno povezala. Pesmi v slovenščini so bile pod fašizmom prepovedane in so jih peli skrivoma. Še danes je zelo živa tradicija ljubiteljskega petja.

Mateja Mavri: Slovenci smo sploh pevski narod, tudi na drugih koncih je zborovstvo zelo razvito, imamo tudi veliko zborovskih festivalov.

Ta zborovska tradicija pa ima vendarle nekak prizvok tradicionalnega podeželja, kjer je manj kulturnih dogodkov, medtem ko ste ve vzniknile v Rogu, iz samega središča boja za urbano. Kot bi si tradicijo prisvojile in jo v nekakšni retromaniri obrnile naokrog.

Maksimilijana Ipavec: Verjetno to drži, ker je v manjših okoljih vez s pesmijo in njenim socialnim sporočilom močnejša kot v mestih. A za nas je petje izraz naše osebne stiske, me nismo delale projekta, kot se to danes reče, hotele smo le izpovedovati vrednote, v katere verjamemo, in to glasno, jasno in neposredno. Petje je gotovo tak kanal.

Z izbiro partizanskih pesmi, dneva nastanka in imenom pa ste stopile tudi v območje ideoloških bojev. Kaj lahko bi vas označili za podmladek kontinuitete, komunizma…

Maksimilijana Ipavec: Doslej smo imele nekaj sovražnih odzivov na spletu, a zelo malo.

Maja Cipot: Enkrat smo bile celo označene za fašistke! (smeh)

Še en dokaz več, da imajo anonimneži na forumih težave z razumevanjem osnovnih pojmov.

Maja Cipot: A če bi človek sodil svet po tem, kar je moč prebrati na forumih, nam res ni rešitve. Tako da se moramo ves čas zavedati, da to vendarle ni večina, da je ta bolj razumna in da tudi delitev na desnico in levico ni tako enostavna, kot jo kaže politika. Srečale smo se tudi z mnogimi desničarji, pa so jim bile te pesmi ljube, ker so del njihove mladosti.

Maksimilijana Ipavec: Res je, da je celotna slovenska družba že vedno talec kulturnega boja, ki ga pogreva politika zaradi svojih interesov od Mahniča naprej. Pesmi, ki jih prepevamo, so leve provenience, tega ne zanikamo in s tem tudi nimamo nobenih težav, a poleg tega nosijo tudi sporočilo univerzalnih vrednot, kot so solidarnost, tovarištvo, sočutje, srčnost, ki zdaj resda že zvenijo kot anahronizmi, a so temelj humane družbe. Mnoge med njimi so se kalile v vojnah, v izjemnih okoliščinah, ki so vprašanje vrednot dramatično zastavile. Niso pa te pesmi militantne, predvsem izražajo veliko željo po svobodi v vseh smislih. Mi torej predstavljamo pesmi, ki so enkrat že opravile svoje poslanstvo na različnih koncih sveta, in to počnemo zato, ker mislimo, da jih ta čas znova potrebuje.

Predvidevam, da se tistim pesmim, ki preveč dišijo po sovraštvu, izogibate?

Maksimilijana Ipavec: Res je, četudi vedno to ni mogoče, ker gre pač za borbene pesmi. Te vrste težavo smo imele, ko smo se lotile pesmi iz španske državljanske vojne No pasaran!, ki v prvi kitici govori o "los moros", Mavrih, izraz pa se danes uporablja kot šovinistična kletvica, za vse Nešpance, ne le za Arabce. A pesem govori o najbolj krutih enotah vojakov, ki jih je Franco rekrutiral v Maroku in uporabil v bojih z republikanci, zato tega izraza nismo mogle ne izpustiti ne spremeniti in tako smo ostale na tanki črti med možnim očitkom, da širimo nestrpnost, in onim, da se gremo zgodovinski revizionizem. Smo se pa zato odločile, da občinstvu take reči pojasnimo.

Ta pojasnila so tudi ena izmed vaših posebnosti, kajne?

Maja Cipot: Da, kontekst se nam zdi pomemben in reakcije ljudi kažejo, da mislijo enako. Če bi samo zapele pesem, bi ta šla kar hitro mimo, tako pa ji damo dodatno težo z zgodbo, ki pojasnjuje njen nastanek, razvoj. Ker pa imamo že tudi neko svoje občinstvo, ki zgodbe že pozna, se ti ljudje že gredo nekakšen kviz, katera pesem je ta, ki jo v nekem trenutku napovedujemo.

Maksimilijana Ipavec: To ozadje smo najprej potrebovale me, ker nismo hotele peti stvari, ki jih ne bi zares poznale in razumele. Pokazalo se je, da gre v nekaterih primerih za prave trilerje, pesmi so v neverjetnih okoliščinah potovale iz enega okolja, iz enega jezika v drugega, sporočilo se je ohranjalo na najrazličnejše načine. Tako so te zgodbe postale del pesmi, za nas in za poslušalce.

Kakšno je vaše občinstvo? Starejše, ki se pesmi spominja iz mladosti, mlajše?

Maksimilijana Ipavec: Oboji. Med mlajšimi predvsem tisti, ki so socialno bolj občutljivi in družbeno bolj angažirani.

Kako je pri vsej tej zavzetosti s posluhom? Vas, Mateja, kdaj boli uho?

Mateja Mavri (smeh): Včasih tudi obe. Sploh na začetku, ko so bile avdicije dejansko bolj formalne, ko sem precej popuščala. Kasneje sem se odločila, da ne bom več, ker je bilo tako zame kot za naraščajoče število poslušalcev vendarle zaželeno, da zvenimo koliko toliko prav, da je odstopanj čim manj. Tako sem nekaj kandidatk na kasnejših avdicijah tudi zavrnila, ker res niso imele posluha, in tak pevec ne moti le mene, ampak tudi ostale pevce in kakovost pade.

Maksimilijana Ipavec: Vsekakor nam gre tudi za to, da bi pele vedno bolje, da bi bile vedno bolj drzne, inventivne tudi v glasbenem smislu.

Ker je večina pevk pela le v šolskih zborih, potem pa ne več, stare pa ste od 20 do 60 let, me zanima, v kakšni meri se je mogoče petja v odrasli dobi sploh še priučiti?

Mateja Mavri: To je mogoče in to dokazuje prav naš zbor, saj smo v dveh letih zelo napredovale, pa četudi zaradi dejstva, da smo z različnih koncev Slovenije, vadimo le enkrat na teden. To je vidno že pri intonaciji, v začetku so imele vse približno isto, zdaj pa že imajo nekaj tehnike in že spravijo več iz sebe, tudi večglasnost napreduje.

Koliko pevk bi vaš zbor sploh prenesel?

Mateja Mavri: Število ni omejeno, a vedno je tako, da jih pride zelo veliko, a jih potem tudi veliko preneha; trdo jedro je okoli dvajset pevk.

Maja Cipot: Lažje bi bilo delati s konstantnim številom, a ker smo vse zaposlene ali pa študentke, številka niha tudi za dvajset ljudi.

Mateja Mavri: Če pride še viroza, nas je na nastopu zelo malo. (smeh)

Se veselite nocojšnjega občinstva? Maribor, nekdanje industrijsko mesto, vas bo gotovo lepo sprejelo. Kaj se je zgodilo s cedejem, ki naj bi ga predstavile, a ga še ni?

Mateja Mavri: Veselimo se in se tudi malo bojimo, v Mariboru nismo še nikoli nastopile. Tudi izjemna akustičnost dvorane, kakršne nismo vajene, nam bo izziv. No, bodrili nas bodo, kot vedno, kadar skupaj nastopamo, naši prijatelji, pevci Tržaškega partizanskega pevskega zbora.

Maksimilijana Ipavec: Kar pa zadeva cede, ta se je zataknil v birokratskih nitih, a jih bomo kmalu odvozlale.