"Pravi sonček je. To bitje mi je prineslo neizmerno veliko energije. Če Labre ne bi bilo, ne vem, ali bi zdržala, saj me zadnje mesece zdravje zelo muči. Ko je najhuje, ko mislim, da se mi bo strgalo od bolečin, se stisne k meni, kot bi mi hotela povedati: Tukaj sem, ne obupaj, saj bo kmalu bolje. Ko imam napad migrene, Labra hodi naokrog s povešenim repom, ko mi je bolje, takoj oživi in znova postane vesel pes," svoje izkušnje s štirinožno prijateljico opisuje Anja. Včasih si zaželi nemogoče - da bi lahko, kot velika večina drugih ljudi, videla kakšno stvar, a je teh želja, odkar ima psičko, vedno manj.

"Ko sem dobila računalnik z Braillovo vrstico, prirejen slepim, se mi je zdelo, da bolj srečna ne bi mogla biti. Toda odkar imam Labro, ugotavljam, da sem lahko še srečnejša, zato bi lastnoročno zadavila tistega, ki bi mi jo skušal odpeljati," se pošali.

"Naš Jakob ni bil še nikoli tako vesel, kot je, odkar ima labradorca Mosesa," opažajo tudi v družini Škantljevih iz Ljubljane. Jakob je namreč tetraplegik, na invalidski voziček ga je priklenila prometna nesreča, ko je bil star eno leto, od letošnjega oktobra pa je ta bistri in iskrivi fant študent prvega letnika novinarstva, saj želi postati športni novinar. Maja Golob, ki sodi med najboljše vaditeljice psov pri nas, mu šola labradorca Mosesa, ki Jakobu odpira in zapira hišna vrata ter vrata hladilnika, ga vodi na sprehode z vozičkom, najbolj srečen pa je, ko lastniku kaj pade na tla, saj mu predmet v hipu pobere, mu ga položi v naročje in potrpežljivo čaka, ali bo to dovolj za priboljšek. Jakob ga namreč v takih primerih večkrat nagradi s piškotom.

Štirinožni bruc

Škantljevi imajo pri hiši dva bruca, saj se Moses privaja tudi na to, da Jakoba spremlja na fakulteto. V vlogi študenta se je pes odlično znašel že prvi dan. Nekaj težav je bilo le v utesnjenem fakultetnem dvigalu, sicer ga niso zmedli ne velikanska množica študentov ne vonjave po hrani. "Če bi bila labradorka, bi bila zame daleč najhujša preizkušnja znajti se v menzi. Ničesar se ne smeš dotakniti, ničesar polizati, a je Moses odlično opravil nalogo," ugotavlja veterinarka Iris Selan iz društva Tristo kosmatih pomočnikov, ki nabira denar za nakup in šolanje psov pomočnikov in ki ga je zbralo tudi za Jakobovega Mosesa.

V tujini nakup in šolanje psa vodnika invalidov, slepih, diabetikov, epileptikov... staneta od 20.000 do 25.000 evrov, pri nas "samo" 8000 do 10.000, a si ga kljub temu lahko privoščijo le redki. Samo slepim namreč stroške šolanja psa plača Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, invalidi na vozičkih in vsi drugi so odvisni od donatorjev. "Naše društvo zbira denar preko donacij podjetij, a časi za to niso najbolj rožnati. Pred petimi leti je eno podjetje kupilo enega ali celo več izšolanih psov, danes so donacije bistveno manjše," ugotavlja Iris Selan, zato njeno društvo denar zbira tudi s prirejanjem dobrodelnih koncertov (naslednji bo 10. decembra na Bledu), posamezniki pa lahko po en evro za šolanje psov pomočnikov prispevajo tako, da na številko 1919 pošljejo SMS z besedico HOV.

V Sloveniji je štiri ali pet društev, ki se ukvarjajo s šolanjem psov pomočnikov, kinolog in veterinar Jože Vidic, član skupine izvedencev za dodeljevanje psov vodičev slepih pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, pa vsem ne bi povsem zaupal. "Društva ni težko ustanoviti, toda ko je treba dati od sebe izdelek - izšolanega psa in usposobljenega človeka, ki ga bo znal uporabljati -, lahko hitro pride do težav. Za tiste, ki se tega posla lotijo zaradi postranskega zaslužka in samopromocije, se zgodba prej ali slej slabo konča," meni Vidic.

V Sloveniji je trenutno pet vaditeljev, ki so pogodbeno vezani z Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije in ki šolajo pse za slepe, v tridesetih letih pa so jih skupaj izšolali dvajset. Vidic pravi, da si želijo vzpostaviti center za šolanje psov, saj v Sloveniji še ni vaditelja, ki bi se s tem ukvarjal profesionalno, ki bi torej počel samo to. Za Majo Golob s Črnega Vrha nad Idrijo, ki šola pse za društvo Tristo kosmatih pomočnikov, Vidic pravi, da je vrhunska strokovnjakinja, saj se je izobraževala tudi v ZDA in ima edina v Sloveniji ameriški certifikat, da lahko šola pse pomočnike tudi za diabetike, epileptike, avtiste, alergike na gluten, gluhe, ne le za slepe in invalide na vozičkih.

Da bi ljudi opozorili na možnost, da so jim lahko pri njihovih zdravstvenih težavah psi v veliko pomoč, Maja in Iris po Sloveniji prirejata seminarje tako za morebitne uporabnike teh psov (za najrazličnejša društva) kot tudi za zdravstvene delavce. Maja je razočarana, ker je v zdravstvenih krogih interes za to zelo skromen, je pa zato večji med potencialnimi uporabniki psov pomočnikov. Pred kratkim sta imeli Golobova in Selanova v Šmarjeških Toplicah predavanje za diabetike. Na vprašanje, zakaj bi ti ljudje sploh potrebovali psa spremljevalca, jim je Iris odgovorila: "Pes približno deset minut prej zazna spremembo ravni glukoze v krvi. Vonj kože bolnika se namreč tako spremeni, da ga žival opozori na bližajočo se komo. Nekateri tudi želijo, da se pse izšola tako, da jim prinesejo še inzulin."

V društvu Tristo kosmatih pomočnikov so za diabetike doslej izšolali dva psa, enega so "izvozili" v ZDA, drugi pa čaka na lastnika.

Največji zalogaj je izšolati vodiča slepih

Maja Golob ima doma povprečno sedem psov, od tega štiri do pet svojih, saj vzreja haskije, dva ali tri pse ima še v šolanju. Tako je ves dan vpeta v delo z njimi. Njene bogate izkušnje kažejo, da je najtežji zalogaj šolanje psa vodnika slepih, saj ima žival pri slepi osebi veliko odgovornejše delo. "Pes ni stroj, lahko naredi tudi napako, ki jo videči človek z ustreznim poveljem popravi, če naredi napako pri slepem, pa se lahko oba znajdeta v jarku ali pod avtomobilom," pojasni Maja. Izkušeni kinolog Jože Vidic k temu doda, da psa za slepe ali invalide ni tako težko izšolati (šolanje traja od treh mesecev do enega leta), veliko težje je nato slepega ali invalida naučiti ravnati z njim.

Celjan Tomaž Dražumerič je izkušen kinolog in reševalec s svojo psičko, a je bila Labra prva žival, ki jo je šolal za vodiča slepe osebe. Da je delo odlično opravil, dokazuje to, da sta Anja in Labra pred tednom dni uspešno opravili izpit za pse vodiče slepih, minulo sredo pa sta prvič povsem sami že premagali tudi slab kilometer dolgo pot do Anjine službe. "Noro dobro je bilo. Zelo pridna je bila na poti tja in nazaj, enako v službi. Labra je pravi sonček, a če Tomaž ne bi dela tako dobro opravil, ne bi bilo nič. Očitno sem dobila najboljšo možno kombinacijo psičke in vaditelja," jima je polaskala Anja, ki se je, zanimivo, psov vse življenje grozno bala. "Če se mi je kakšen približal na deset metrov, sem okamnela. Ker je imela skoraj vsaka druga hiša psa, si nisem upala od doma, a so me sorodniki prepričali, da se bom strahu znebila, če bomo nabavili psa. Pred Labro smo imeli dva (eden od njiju je še vedno pri hiši, op.p.), na oba sem se zelo navezala, strah pred psi pa je postopno izginil," se spominja Anja, ki si danes življenja brez pasjih štirinožcev ne zna več predstavljati.

Pes se pokvari, če ne dela

Slepe osebe - v Sloveniji je približno štiri tisoč slepih in slabovidnih -, ki si zaželijo psa vodnika, nanj čakajo leto do dve. Za začetek si morajo priskrbeti naročilnico okulista ter jo skupaj s prošnjo, kratkim življenjepisom in pojasnilom, zakaj odločitev za psa in kakšno korist pričakujejo od nje, poslati na Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Skupina izvedencev za dodeljevanje psov vodičev slepih kandidata obišče na domu in preveri, ali izpolnjuje pogoje za dodelitev psa. Jože Vidic pravi, da letos trije slepi niso izpolnjevali pogojev, v enem primeru zato, ker je bil pri hiši drug, moteč pes. Zavod z razpisom poišče primernega vaditelja psa za slepo osebo, ki si omisli psa zanjo. Omenjena skupina izvedencev najprej oceni zunanjost psa, njegovo psihično stabilnost, odzivnost in vodljivost. "Pes za vodenje slepih in invalidov mora biti psihično stabilen. Zvok ga ne sme prestrašiti, prenesti mora, na primer, srečanje s človekom, ki ima na sebi klobuk, ali z nekom, ki hodi s palico," pojasni Vidic. Če pes opravi psihofizični test in če ima tudi ustrezno zdravstveno spričevalo (to pomeni zdrave kolke, komolce, oči, nima kroničnih bolezni), se začne šolanje, ki traja pet, šest mesecev, včasih še dlje. Predpisano je, kaj mora pes vodič slepih obvladati, kako sta kos tej nalogi, pa morata vaditelj in žival dokazati na izpitu. Sledi najtežji del - šolanje osebe, ki ji je pes namenjen -, na koncu morata na izpit še uporabnik in pes.

Jože Vidic pravi, da imata tako vaditelj kot tudi izvedenska skupina stalne stike s tistimi, ki so dobili psa vodiča, saj je njihova naloga, da z njimi redno vadijo. "Pes se, tako kot človek, pokvari, če ne dela," opozori Vidic. Takšne izkušnje ima tudi Maja Golob: "Prve dni, ko je bil Moses pri Škantljevih, jih je malce izkoriščal, saj ni bil pod 'komando'. Ko je videl, da ga ne obvladajo, je to izkoristil, odkar ga je vzel v roke Jakob, pa je red. Lastnik mora biti dosleden, saj pes sam od sebe ne bo delal. Večkrat na dan mu je treba dati piškot, nikoli pa ne ve, kdaj ga bo dobil, zato se mora ves čas truditi."

Strokovnjaki tudi opozarjajo, da mora biti za to, da pride k hiši pes vodnik, vsa družina. Če je samo eden proti, se stvar ne bo obnesla. Taka žival je namreč družinski član, ki ves čas biva v stanovanju. Vodiči niso psi, ki bi živeli v pesjaku ali bili priklenjeni na verigi. To dejstvo je pri Škantljevih najtežje sprejela mama Milena. Po dobrem mesecu, odkar je pri njih Moses, pa z nasmeškom na obrazu priznava: "V začetku se ni vedelo, ali bom odšla od hiše jaz ali pes. Povsod so ležale dlake, zato sem cele dneve skakala naokrog z veliko metlo, Moses je grizel copate... Toda sčasoma sem se navadila, pes zdaj vse uboga, Jakob pa ga je zelo vesel. Zjutraj, ko vstane, ga Moses najprej poljubčka, odkar ga ima, pa tudi veliko lažje navezuje stike. Tisti, ki Jakoba ne poznajo, ne vedo, kakšen karakter je, toda Moses je tako prijazen, da se vsak obregne vanj in potem zelo hitro vzpostavi stik še z Jakobom," je zadovoljna Milena. Jakob pa doda, da mu Moses daje občutek varnosti, in odločno pribije: "Ne dam ga več nazaj!"

Za labradorce se ve, da so dobrodušni

Tako Anja kot Jakob, ki smo ju podrobneje predstavili, imata za pomočnika labradorca. Je ta pasma edina primerna za pomoč ljudem, vprašamo Jožeta Vidica. "Pes vodič mora biti ravnodušen do okolja, labradorci pa so najmanj občutljivi za psihične in fizične dražljaje, zato so za slepe najprimernejši. V Veliki Britaniji uporabljajo tudi križance med labradorci in zlatimi prinašalci, saj so zlati prinašalci malce bolj trmasti in so kot taki primerni predvsem za invalide. Nemški ovčar, denimo, je čudovit pes, a se za slepe ni tako obnesel, saj je čuvaj, ki ga zanimajo dogajanja v okolju, in se zelo težko osredotoči na en cilj. Je kot ženske, ki ste nabiralke sadežev, zato gledate naokoli, kje so."

Katere pasme psov pa niso primerne za vodiča? Vidic odgovarja, da preveliki psi ali taki, ki pri drugih ljudeh zbujajo nelagodje. "Prav je, da je pes vodič tudi navzven videti prijazen, torej da ima povešena ušesa, je svetle barve... Za labradorca vsak ve, da je dobrodušen, pastirski psi, kakršna sta denimo kavkaški ovčar in tornjak, so za svoje okolje sicer čudoviti, da bi jih šolali za invalide ali za slepe, pa skoraj ne pride v poštev, saj so težko vodljivi. Tudi rotvajlec pri ljudeh zbuja strahospoštovanje, mi pa psa vodnika učimo, da je prijazen in ravnodušen do okolja," je razložil Vidic.

Maja Golob, inštruktorica za šolanje psov, dodaja, da pasmo psa vodiča izberejo na podlagi spola, telesne zgradbe človeka in vrste invalidnosti ali bolezni. Tako je za diabetike na voljo večja paleta pasem, saj lahko izbirajo med kodri, ovčarji, lovskimi psi, pri tetraplegikih in slepih pa je izbor ožji. Manjše in tudi ogromne pasme odpadejo, zato bolj ali manj ostajajo labradorci, prinašalci in ovčarji. Hrti, mastifi in pitbuli po oceni Maje Golob za vodiče niso primerni. Tudi ona poudarja, da morajo biti taki psi prijazni in delavni, okolica pa se jih ne sme bati.