Rojena je bila na otoku Zlarin v bližini Šibenika in je znana tudi kot prva hrvaška pisateljica, ki se je preživljala izključno s pisateljevanjem. Leta 1947 je izdala knjigo Zore i vihori (Zarje in viharji), svojo prvo in danes kultno pesniško zbirko, s katero je prekinila s povojno pesniško tradicijo. Njena bogata, neposredna in neobremenjena poetika ni bila povšeči partijskim intelektualcem, zato je sledilo nekaj tišjih let, nato pa leta 1955 še ena slavna zbirka, Crna maslina (Črna oljka), ki jo je zasidrala v področje ljubezenske lirike.

Vesna Parun je še danes najbolj znana po svojih ljubezenskih pesmih, številne med njimi so tudi ponarodele, morda še najbolj antologijska Ti koja imaš nevinije ruke (Ti, ki imaš bolj nedolžne roke), ki so jo citirale generacije srečno ali nesrečno zaljubljenih in govori o dekletu, ki ljubega prepušča drugi ženski, saj ve, da bo znala z njim bolje ravnati. Od Črne oljke naprej so se objave vrstile veliko hitreje in opus Vesne Parun danes šteje več kot 60 izdanih knjig. Pisala je tudi dramatiko ter prozo in poezijo za otroke, med katerimi je najbolj znan roman v verzih Maček Džingiskan in Miki Trasi, toda tudi ostro in satirično poezijo ter zbirke epigramov in aforizmov, s katerimi je neposredno nagovarjala aktualno politiko, tako tisto socialistično kot postsocialistično. Delovala je tudi kot prevajalka iz bolgarščine, slovenščine, francoščine in nemščine.

Tudi njeno osebno življenje ponuja bogato snov za bodoče biografe, saj je prepleteno z nesrečnimi ljubezni in, kot je sama trdila, tragičnimi dogodki. Bila je samotarka in boemka, v zadnjih letih pa se je popolnoma umaknila iz javnega življenja in živela v neprimerno skromnih pogojih, ki, ravno tako kot dejstvo, da nikoli ni postala stalna članica Hrvaške akademije znanosti in umetnosti, predstavljajo črn madež na vesti hrvaške intelektualne javnosti. Jutarnji list je ob njeni smrti objavil pesmi, ki ju je napisala pred samim koncem življenja in pričata o njeni neusahljivi vitalnosti. Ena je satirična kritika političnih prijemov za krčenje proračuna, druga pa oda svetovnemu nogometnemu prvenstvu. V slovenščini lahko beremo velik del njene mladinske poezije, ki jo je prevedel Severin Šali, Pesmi o Mikiju v prevodu Toneta Pavčka in Pesmi v prevodu Vena Tauferja.