Uprizoritev dve stoletji in dve desetletji starega besedila z ironično distanco preigrava zgodovinsko in tematsko različne komedijske konvencije - hvaležno pograbi lokalne razprtije v večno komični rabi dialektov - medtem pa se ob lahkotnih odmikih od "kulturne zaščite" besedila metagledališko opravičujoče korigira kar sama. V nizanju čezmerno nespodobnih domislic se v polnem zamahu ustvarjalne svobode sicer naenkrat nejasno zaustavi, nekaj časa teče v prazno, se v izbiri sredstev tudi nekaj ponavlja, a se nato dokončno legitimira s podvojenim prizorom - najprej postavljenem v karikirani, sodobni in meseni režijski zapolnitvi besedilnih medprostorov, ki mu nato sledi še kartonasti normativ vernega originala z afektiranim načinom igre in v zastareli jezikovni maniri.
Iz zaudarjajoče (slovenske) vasi za božjim hrbtom reklamnega panoja (scenografija Mihe Knifica) - le telefonski klic stran od svoje tako zaželene globalne različice - si Županova Micka v pehanju za pet minut slave (v samokritični razstavi) ne pomišlja izkoriščati celotne gledališke mašinerije, "backup" scenskih delavcev in neskopo pomoč očeta, lokalnega veljaka (Igor Sancin). Micka, zdaj Meri, trafikantka s titulo novoizvoljene miss in vsestranskim naborom talentov (odigra, odpoje in odpleše jo Pia Zemljič), pijansko resignirano pristane pri Tareku Rashidu kot robustnem ženinu Anžetu Hudobi (v radikalni aluziji na podeželski pokol z motorko). Poroki iz preračunljivosti z družbeno smetano ali s tujino se sfižita v praznih obljubah in pristaneta zgolj pri komičnem kostumografskem komentarju Nadje Bedjanič: ohola "nemškutarska" Šternfeldovka (Barbara Medvešček) z nepogrešljivim psičkom na baterije, Tulpenheim Aljoše Koltaka kot snobovski metroseksualec pa z džankijevskim pajdašem Monkofom (David Čeh) - oba kot subkulturno obarvani šemi. Nacionalni sindrom zaokroži kolektivno popivanje z nenehno žejnim Glažkom (Bojan Umek).
Energetsko nab(r)ita in zafrkljiva Županova Micka, ki gre tokrat do konca in še čez, v pestrem izboru ponudi dobro urico narodnozabavnega šova, z glasbenimi utrinki, skeči, črno kroniko ter vsem, kar spada zraven, vendar za videzom nepretenciozne ljudske veseloigre poskuša ostati zvesta pragmatični in dobro merjeni Linhartovi satiri. Pod pristni, idilični in visoko žugajoči ideal iz osemdesetih (reklamni spot "Slovenija, moja dežela" na televizijskem sprejemniku), je umeščen sodobni portret "slovenske vasi", ki se trudi zadostiti globalnim estradiziranim regulativom, tragikomičen v nastopaškem postosamosvojitvenem sežetku in nasedanju zavajajoči maškaradi obljub.
Dragocena pa aktualna uprizoritev ni le po zgovorni in družbenokritični karakterizaciji vlog, ampak po režijsko lucidni porazdelitvi osebnostno (in generacijsko) različnih stilov igre v uprizarjanje teatraliziranega vsakdanjika in njegove gledališke rekontekstualizacije, ki recipročno oživlja vsakega izmed igralcev v nepopustljivi interpretacijski postavki letošnje sezone.
