Čeprav je minister za finance Franc Križanič lani v pomoč stabilizaciji bančnega sistema napačno knjižil kar petino proračuna oziroma bankam pomagal s cenejšimi državnimi depoziti, se Šoltes ni opredelil do smotrnosti takšne porabe proračunskih sredstev. Ali ministra čaka poziv k odstopu, pa je odvisno od odzivnega poročila, pravi.

Država na leto pobere okoli 10 milijard evrov davkov, vi nadzorujete, kako z njimi poslujejo ministrstva, vladne službe, občine, ZZZS, ZPIZ. V letu 2009 ste izdali 69 revizijskih poročil. Če bi morali davkoplačevalcem podati jasen odgovor, kako so porabniki javnih sredstev minulo leto ravnali z denarjem, kakšen bi bil vaš odgovor?

V začetku devetdesetih let je bil odnos do upravljanja javnih sredstev bolj pozitiven, zdaj pa je v ospredju tako imenovano kreativno računovodstvo. Glede na dejansko porabo je problem ta, da ni vedno prikazana v ustreznih bilancah. To pa lahko močno vpliva na zaupanje javnosti v vlado pri upravljanju javnih financ.

Je vlada pri sprejemanju protikriznih ukrepov ravnala gospodarno z javnimi sredstvi?

Smo sredi revizije protikriznih ukrepov. S kolegi revizorji v drugih evropskih državah smo se večkrat pogovarjali o tem, kakšna je vloga računskih sodišč pri sprejemanju protikriznih ukrepov. Prakse so zelo različne. Nizozemska vlada na primer je prosila svoje računsko sodišče za pregled mehanizmov protikriznih ukrepov, še preden jih je potrdila. Protikrizni ukrepi so lahko veliko tveganje za stabilnost javnih financ v prihodnje. Opozoriti gre na določena poroštva za omejitev učinkov finančne krize, za katera način zavarovanja po našem mnenju ni ustrezen, predvsem pa bi zakon o javnih financah moral za izdana poroštva zahtevati sklenitev pogodb o zavarovanju. Ugotovili smo številne pomanjkljivosti pri nadzoru nad izvajanjem jamstvenih shem, kar povečuje tveganje poplačila države iz unovčenih jamstev.

Torej boste v reviziji protikriznih ukrepov ocenili, ali je vlada dosegla zastavljene cilje?

Da, to je bistvo naše revizije. Vlada ne more zgolj reči, da bo s podelitvijo sredstev povečala učinkovitost, če ne definira, kaj učinkovitost sploh je. Nekaterih protikriznih ukrepov, ker še trajajo, ne bomo mogli oceniti, zato bomo pozornost namenili predvsem vprašanju, ali so bili cilji dovolj jasno zastavljeni, da se bo njihovo izpolnjevanje dalo oceniti.

Za katere protikrizne ukrepe boste lahko že v tej reviziji ocenili, ali so izpolnili cilje ali ne?

Ker revizija še poteka, o vsebini ugotovitev ne morem govoriti.

Bi lahko rekli, da je finančna kriza kratkoročno poslabšala upravljanje javnih financ, ker so se bile države prisiljene hitro odzvati na kolaps finančnih sistemov, in napovedali, da ga bo dolgoročno izboljšala, predvsem zaradi negativnih izkušenj z zadolževanjem držav?

Nevarnosti se skrivajo v zakonih, ki se sprejemajo med krizo. Današnjih kriznih razmer ne moremo preslikati naprej, recimo v leto 2020, in tako tudi ne moremo vedeti, kakšne bodo posledice in vplivi sprejema te zakonodaje. Zakoni imajo lahko čez deset let ravno nasprotne učinke od želenih.

Minister za finance Franc Križanič je v odgovor na vaša opozorila o nepravilnostih pri zaključnem računu proračuna za lani napovedal spremembe zakona o javnih financah. Je bilo to v skladu z vašimi pričakovanji?

Da, in ta odziv se nanaša na nekaj členov zakona o javnih financah, ki urejajo postopek sprejema predloga zaključnega računa proračuna. Na podlagi naše revizije bi se moral predlog zaključnega računa proračuna v bilancah ustrezno popraviti, vendar za takšno zahtevo v trenutni zakonodaji nimamo pravne podlage. Zato smo že lani predlagali, naj se v zakonu o javnih financah spremeni postopek sprejemanja zaključnega računa proračuna tako, da bi vnesli bilančne popravke na podlagi ugotovitev naše revizije.

Kaj je potem sploh smisel potrjevanja zaključnih računov? Bi lahko potrjevanje zaključnega računa imelo vlogo razrešnice?!

Spremembe zakona o javnih financah, roko na srce, pričakujemo že dolgo časa. Zakon je zastarel in ne sledi novim oblikam sodelovanja javnega z zasebnim sektorjem. Če se pošalim, ne opredeljuje ponudb, kot je bila zadnja ponudba BMW-ja vladi. Za državo velja pravilo, da je dopustno samo tisto, kar je izrecno dovoljeno.

Če bi bil posel BMW-ja z vlado zakonsko opredeljen v obliki sponzorstva ali kako drugače, potem ne bi imeli zadržkov?

Najprej bi se morali odločiti, ali so za državo sponzorstva sploh dopustna. So torej sponzorstva v 21. stoletju že tako razširjena, da se jim niti država niti občine ne morejo izogniti? Govorim o povsem življenjskih stvareh, na primer, ko želi neka gospodarska družba sponzorirati kakšen dogodek. Ali s tem država avtomatično daje prednost temu podjetju, ker se to s tem tudi oglašuje?

Če bi sponzorstva uzakonili, pa v nobenem primeru ne bi smela izkrivljati konkurence. V nekaterih sponzorskih pogodbah, čeprav niso bile tako poimenovane, smo že videli nedovoljene zaveze. Na primer, v eni od revizij smo odkrili, da se je naročnik zavezal, da bo 80 odstotkov medicinskega materiala naročal pri podjetju, ki je sponzoriralo nakup nekega aparata.

Kakšne bi morale biti posledice razrešnice za proračun, ki jo omenjate? Bi moral minister za finance odstopiti, če poslanci zaključnega računa ne bi sprejeli?

Ne, nikakor ne govorim o političnih posledicah. Bi pa lahko sprejetje novega proračuna vezali na potrditev starega. Ampak, ker bi tudi v tem primeru zagotovo nastale politično obarvane težave in bi lahko prišlo do blokad pri sprejemanju novih proračunov, zlasti po volitvah, se bolj zavzemam za to, da bi vlada in občine popravile zaključne račune v skladu z našimi opozorili.

Ampak lani je vlada napačno knjižila dve milijardi evrov sredstev, to je kar petino celotnega proračuna. Je to res le problem knjiženja ali dejansko tega, da je vlada sanirala banke, pa tega ne želi priznati?

Država se je zadolžila in sredstva naložila na enotni zakladniški račun, nato pa jih naložila v banke v obliki depozitov. Če bi spoštovala zakonska določila s področja javnih financ, bi morala bankam odobriti posojila pod kriteriji in pogoji, ki veljajo za odobritev posojil. Z depoziti je seveda vlada dosegla enak cilj, kot bi ga s posojili, torej stabilizacijo slovenskega bančnega sistema, vendar je to storila v nasprotju z zakonom. Tak način pa je bil za poslovne banke bistveno bolj ugoden, ker formalno gledano banke niso dobile državne pomoči, obrestne mere za depozite niso odvisne od bonitete banke, hkrati pa lahko sredstva od vloženih depozitov države porabijo za katerikoli namen.

Torej vlada je prikrito sanirala banke, če pravite, da je kršila lasten zakon, bankam pa poleg tega omogočila še cenejše zadolževanje?

Država se lahko v skladu z 81.a členom zakona o javnih financah še dodatno zadolži za omejitev učinkov svetovne finančne krize in ohranitev stabilnosti domačega finančnega sistema, tako da odobri posojila kreditnim institucijam, odkupi terjatve kreditnih institucij itd. Izvajanje teh ukrepov predstavlja državno pomoč, o kateri je treba poročati evropski komisiji. Način, ki ga je izbrala vlada za stabilizacijo finančnega sistema, pa ni bil izveden po postopkih, ki jih določa omenjeni člen. Zato so bili ti postopki izvedeni nepravilno.

Ali se lahko ministru Križaniču obeta poziv računskega sodišča k odstopu?

Vsaki odgovorni osebi revidiranca se lahko obeta poziv za razrešitev, če računsko sodišče v porevizijskem postopku ugotovi, da so popravljalni ukrepi izvedeni nezadovoljivo in da to pomeni hudo kršitev obveznosti dobrega poslovanja. To velja tudi za sedanjega ministra za finance.

Se je sodelovanje med RS, policijo in tožilstvom v zadnjih letih kaj izboljšalo? Večkrat ste že poudarili, da ste poslali več kot 40 naznanil, večina jih nikoli ne doživi sodnega epiloga.

Ugotovili smo, da kazenski zakonik javnih financ ne ščiti dovolj. Zasebna lastnina je bistveno bolj varovana, kot to velja za javne finance. Zato smo predlagali spremembo kazenskega zakonika, pri čemer zelo intenzivno sodelujemo s tožilstvom, policijo in tudi z ministrstvom za pravosodje. Predlagali smo člen, ki bo sankcioniral tistega, ki bo s svojim ravnanjem oškodoval javne finance, pri čemer ni ključno, ali je zase pridobil protipravno premoženjsko korist.

Praksa je pokazala, da je to izjemno težko dokazati, zato je za nas dovolj že, če posameznik s svojim naklepnim ravnanjem povzroči škodo javnim financam. Na primer, če podpiše pogodbo, s katero se odpove določenim prihodkom, ki bi se morali steči v javno blagajno, ali če ne izvaja nadzora, zaradi česar so nato oškodovane javne finance.

Kdaj bo zaživela ta določba kazenskega zakonika?

Člen smo že skoraj v celoti uskladili s stroko, vprašanje pa je, ali bo z njim soglašala politika. Ne bi želeli, da bi se s sprejetjem te spremembe zavlačevalo.

Pa politika zavlačuje? Ste dobili kakšno zagotovilo iz vlade, da bo pripravila spremembo kazenskega zakonika?

Po informacijah, ki so trenutno dostopne, ne gre za namerno zavlačevanje. Pričakujemo pa, da bo prišlo do sprememb kazenskega zakonika še letos.

Se bo upravljanje javnih financ izboljšalo, če bo oškodovanje javnih financ opredeljeno kot kaznivo dejanje?

Zagotovo, ker bo kazenska določba spremenila odnos do javnih financ. Predvsem bo imela po mojem mnenju tudi preventiven učinek.

Glede na vaše izkušnje - na katerem področju bi v tem primeru beležili največ primerov oškodovanja? V gradbeništvu, zdravstvu?

Nedvomno predstavljata veliko tveganje tako gradbeništvo kot tudi zdravstvo, saj se v teh sektorjih pretakajo velike vsote denarja. Pri gradnji avtocest so se podpisovali aneksi k pogodbam, s katerimi se je naročnik odpovedal popustu, ki ga je izbrani ponudnik dal in na podlagi tega tudi zmagal na javnem razpisu. To smo ugotovili v reviziji gradnje predora Šentvid, kjer se je Dars odpovedal popustu v korist SCT. Primer še ni doživel sodnega epiloga, bi bilo pa dobro, da bi ga čim prej. Pa ne zaradi konkretnih vpletenih oseb, ampak zato, ker bi to lahko bil vzorčen primer kaznovanja oškodovanja javnih financ.

Medijsko odmeven je bil tudi primer sklada kmetijskih zemljišč, kjer se je natančno vedelo, da bo določeno zemljišče postalo zazidljivo, pa so ga kljub opozorilom notranje službe prodali za mnogo nižjo ceno, kot je bilo vredno čez nekaj časa.

Ali ste Mestni občini Maribor že poslali revidirani zaključni račun? Nekateri vam namreč očitajo, da namenoma zavlačujete zaradi volitev.

Sem slišal. Te govorice so prišle tudi do nas. Vsaj zase osebno trdim, da sem gospoda Franca Kanglerja nazadnje videl pred dvema letoma, ko smo opravljali obiske po slovenskih občinah. Ta revizija je v fazi osnutka, tako da niti teoretično ne more biti končana pred volitvami. Gre za obsežno revizijo, saj so ravno za Maribor sproti prihajale dodatne pobude. Bilo bi dobro, da so tisti, ki razširjajo tovrstne govorice, bolj konkretni.

Če gremo še k največji občini, Mestni občini Ljubljana. Že pri revidiranju poslovanja občine v letih 2007 in 2008 ste opozarjali, da je projekt športnega centra Stožice pripravljen tako, da so podražitve neizbežne, kar se je izkazalo za resnično. Ali boste uvedli revizijo celotnega posla?

Zakon mi preprečuje, da povem, katere revizije bomo uvedli, lahko pa zagotovo rečem, da ne izključujemo tovrstne revizije. Mestna občina Ljubljana je tako ali tako naš redni revidiranec in Stožice so vsekakor projekt, ki je potreben revizije, predvsem kot nadaljevanja dela revizije, v kateri smo že opozorili na tveganja pri tem projektu.

Ali lahko potegnete vzporednice med projektom predora Šentvid in projektom Stožice?

Upam, da ju ne bo mogoče primerjati.

Ampak projekta ste bila očitno slabo načrtovana in Stožice se dražijo podobno kot Šentvid.

Za Stožice še ne morem govoriti, ker jih še nismo revidirali. Pri Šentvidu vemo, da je šlo za enormno podražitev izven vseh normalnih meja, tudi daleč izven zakonskih meja, dogajale so se stvari, ki niso dobre za javne finance. Upam, da se pri Stožicah to ni dogajalo, bomo pa na to lahko odgovorili po reviziji.

V Sloveniji izvršna in zakonodajna oblast nista povsem ločeni glede na to, koliko županov sedi tudi v parlamentu. Bi lahko upravljanje javnih financ izboljšali, če bi bili zakonodajna in izvršilna funkcija dosledno ločeni?

Nisem najbolj navdušen nad tem, da župani sedijo v parlamentu. Sem za to, da se funkciji ločita, ker bi bilo to bolje za javne finance.

Večkrat ste opozarjali na problem netransparentnosti naročil male vrednosti, tja do 40.000 oziroma 80.000 evrov. Očitno se tudi državne pomoči drobijo, saj so se državne pomoči na podlagi pravila de minimis lani v primerjavi z letom prej potrojile.

Pomanjkanje transparentnosti je velik problem v Sloveniji nasploh. Na številnih področjih se javne razpise drobi zato, da bi se ognili javnim objavam. Statistično je več kot 90 odstotkov vseh javnih naročil oddanih kot naročilo male vrednosti. Govorim o številu, ne o vrednosti.

Na številnih področjih imamo pred očmi zgolj postopek, morda še pravno varstvo v smislu zaščite konkurence, pozabljamo pa tako na fazo priprave razpisa kot tudi na fazo nadzora izvrševanja pogodbe. Javnega razpisa ni mogoče kakovostno izpeljati brez ustrezne priprave, pri nas pa začnemo pomembne informacije iskati šele z razpisom, in ko dobimo ponudbe, ugotovimo, da te ne prinašajo optimalnega izbora. Ker je postopek že tako daleč, ga pač izvedemo do konca.

Prevladuje mnenje, da je postopek končan, ko je podpisana pogodba z najugodnejšim ponudnikom, in večinoma je cena edino merilo. Nihče pa ne ocenjuje javnega naročila skozi njegovo gospodarnost, ali je bil učinek dosežen, ali so bile storitve res izvedene tako kakovostno, kot je bilo zapisano v pogodbi. Na koncu se uspešnost poslovanja z javnimi financami kaže ravno v izpolnjevanju teh končnih ciljev.

Ali pričakujete, da bo novoustanovljena agencija za javna naročila opravljala katero od nalog, ki jih zdaj pogrešate?

Sam sem si agencijo predstavljal drugače, kot izhaja iz zakonskega okvirja. Menim, da je takšna centralizacija javnih naročil korak nazaj v sistemu javnih naročil.

Zakaj nasprotujete centralizaciji javnih naročil?

Ker smo tak sistem že imeli in se ni izkazal kot najbolj uspešen. Slovenija je majhen trg in centralizacija javnih naročil predstavlja veliko tveganje za korupcijo. Prijavljala se bodo lahko le velika podjetja, ki bodo lahko izpolnila zahtevane pogoje, mala in srednja bodo zelo težko konkurirala glede na velik obseg naročanja storitev in blaga, ki ga takšna centralizacija prinaša. Če že centralizacija, potem naj bo kriterij predmet naročila in ne vrednost. S centralnimi javnimi naročili bomo namesto želene večje konkurenčnosti in znižanja cen najverjetneje uničili mala in srednje velika podjetja. Velika podjetja bodo sklepala sporazume, kartelni dogovori bodo stalnica, kar bo na koncu prineslo zvišanje cen in dosegli ne bomo nič.

Kako bi lahko z agencijo za javna naročila po vašem mnenju izboljšali upravljanje javnih sredstev?

Agencija ne bi smela imeti opravka ne z denarjem ne s pogodbami, prav tako ne bi smela izbirati najugodnejšega ponudnika. Najprej bi morala vzpostaviti standarde, ki jih določena oprema ali storitve morajo izpolnjevati. Pri tem ni treba odkrivati tople vode, uspešni primeri že obstajajo. Nato bi morala izvesti postopke, na podlagi katerih bi priznali sposobnost ponudnikom, oblikovati listo ponudnikov po posameznih segmentih, od računalnikov do pisarniškega materiala, avtomobilov, zavarovalnih storitev. Te bi nato ponudila naročnikom, da izvedejo postopek izbire najugodnejšega ponudnika.

Tako bi imeli vedno odprto konkurenco z uporabo tako imenovanega dinamičnega postopka. V prihodnosti bi lahko naredili tudi tako imenovano borzo javnih naročil, kjer bi ponudniki postavili ceno za tipizirane vrste javnih naročil. Ta standardizacija bi bila veliko bolj objektivna, ker agencija ne bi imela nobenega interesa v smislu, da bi prilagajala razpise posameznim ponudnikom. Zakaj? Ker sama ne sklepa pogodb in odpira trg.

Ali bo agencija, kot je zdaj zastavljena, prispevala k večji racionalizaciji porabe javnih sredstev ali je večja grožnja zlorab?

Ta agencija, kot je zastavljena, se bojim, ne bo imela časa opraviti nič razvojnega. Pri izobraževanju ljudi na področju upravljanja javnih financ v zadnjih osmih letih nismo naredili nič. Imamo certifikate za nepremičninske posrednike, cenilce, na področju, kjer letno obrnemo štiri milijarde evrov sredstev, pa nimamo nič, ne certifikata ne odgovornosti, ki bi prišla s tem.

Če gremo na konkreten primer investicij v posodobitev železniške infrastrukture. Pri avtocestnem križu se je razpise drobilo na odseke z argumentom zavarovanja domačih gradbincev pred tujimi, a so kasneje domači sklepali kartelne dogovore. Nekaj podobnega se obeta pri posodobitvi železniške infrastrukture. Ali bomo tudi pri železnicah čez nekaj let ugotavljali, da smo projekt preplačali za več kot tretjino?

Za Slovenijo kot članico EU veljajo pravila proste konkurence. V tej evropski družini je zelo tvegano javno govoriti o zaščiti domačih ponudnikov, pa čeprav se to počne. Če odmislimo mednarodni formalnopravni vidik, pa je dejstvo, da bi se morali iz gradnje avtocestnega križa naučiti, kaj je dobro in kaj ne. Železniških projektov ne morem ocenjevati, menim pa, da je treba preučiti, kakšne so prednosti, če se posel odda po odsekih ali če se odda le enemu ponudniku. To mora temeljiti na oceni sposobnosti trga glede izpolnitve teh zahtev, referenc morebitnih izvajalcev, časovne dinamike. Zdaj končujemo revizijo, s katero smo preverili način poslovanja pristojnih organov še pred začetkom izvajanja večjih investicijskih del na železnicah.

Govorite o petem prometnem koridorju?

Tako. Če se bo izkazalo za potrebno, bomo podali tudi priporočila za bolj smotrno ravnanje z javnimi sredstvi, predvsem pa se bo ta revizija nanašala na ministrstvo za promet pri načrtovanju razvoja v obdobju od maja 2004 do konca maja 2009. Preverili smo tudi, kako je agencija za vodenje investicij v železniško infrastrukturo vodila postopke konkretnih investicij na območju med Divačo, Koprom in državno mejo z Italijo.

Je revizija že končana?

Narejena je že, končno poročilo bomo izdali v prvi polovici oktobra.

Ali je informacija o tem, da naj bi država dokapitalizirala železnice s 130 milijoni evrov, ker naj bi jim bila dolžna za prenos infrastrukture iz lasti železnic v last države, dovolj, da uvedete revizijo poslovanja SŽ?

Vsi taki podatki so z vidika odločitve o uvedbi revizije pomembni za računsko sodišče, zlasti ker je država že prevzemala dolgove SŽ. Ravno zaradi tega se vedno znova postavlja vprašanje, kakšen je bil nadzor nad porabo sredstev oziroma delovanjem institucije s strani tistih, ki so vlagali v sanacijo. Predvsem bo pomembno, kaj se bo sploh dogajalo s celotno infrastrukturo v primeru tega novega holdinga, o katerem je zdaj govor.

Ena od pomanjkljivosti, če lahko tako rečem, dela računskega sodišča je ravno to, da revidira le za nazaj. Ali lahko pri tem načrtovanem holdingu karkoli priporočite za naprej?

Pogosto so posamezne odločitve predvsem politične, ki pa lahko imajo tudi finančne posledice. V vsebino političnih odločitev se mi seveda ne smemo spuščati, tako smo tudi po reviziji poslovanja Holdinga SŽ v letu 2004 opozorili, da je treba zakonske zahteve za razdelitev holdinga na hčerinske družbe po posameznih dejavnostih uveljaviti tudi v praksi. Politika se je odločila drugače in raje spremenila zakon.

V tem konkretnem primeru je treba jasno opredeliti, kaj to pomeni za Luko Koper, za SŽ, za Intereuropo, kje so sinergije in kakšne konkurenčne prednosti to prinaša, kaj to pomeni za trg. Ali je holding res najboljša rešitev, težko rečem. Zgolj povezava družb sama po sebi, brez racionalizacije poslovanja predvsem SŽ, bo težko privedla do pozitivnih premikov. Infrastrukture pa po našem mnenju država ne bi smela spuščati iz rok.

Prav to bo vlada storila z novelo zakona o Darsu, v kateri je predvideno, da bo infrastruktura po novem v lasti Darsa in ne več države, s čimer se želi vlada izogniti prelitju Darsovega štirimilijardnega dolga v javni dolg.

Zakon smo si pogledali, prav tako evropsko uredbo o računovodenju koncesij storitev, ki bo slejkoprej vplivala na obvezno izkazovanje infrastrukture in s tem tudi povezanih dolgov v državnem proračunu. Zato bi po naši oceni to utegnil biti le začasen ukrep, ki ne bo omogočil dolgoročne rešitve. Vprašanje je, kaj se bo zgodilo, ko se bo evropska komisija, še posebej zaradi težav z zadolženostjo Grčije in še nekaterih drugih evropskih držav, odločila preveriti poenotenje načinov evidentiranja infrastrukture. Utegne se zgoditi, da bo morala Slovenija kljub drugačni pravni ureditvi infrastrukturo vsaj računovodsko prenesti nazaj v evidence države. S tem pa bo cilj vseh današnjih aktivnosti ministrstva za finance izničen, na kar smo ministrstvo opozorili že pred časom, prav tako pa izdali tudi mnenje o javnofinančnem vprašanju. V njem posebej opozarjamo, da odločitve o višini dolga zaradi gradnje infrastrukture niso prava podlaga za odločanje o lastništvu infrastrukture.

Bo torej vlada morala privatizirati Dars, če se bo želela dokončno izogniti zvišanju javnega dolga?

Ravno na to želimo opozoriti. Z vidika evropske uredbe pravno lastništvo infrastrukture ali izvajalca gospodarske javne službe sploh ni pomembno. Če je država dolžna zagotavljati neko infrastrukturo, jo mora izkazovati v svojih poslovnih knjigah in s tem tudi povezane obveznosti. Saj ni naloga zasebnega subjekta zagotavljati infrastrukturo, zato bo to storil le, če bo ustrezno finančno nagrajen. Se pa zavedamo, da obstajajo interesi, da se Dars privatizira, vendar izogibanje izkazovanju dolga prav gotovo ni pravi argument za take odločitve, saj na dolg ne vpliva, čeprav se nekateri sklicujejo prav nanj.

Ali bi si želeli večje pristojnosti ali pa bi si morda bolj želeli, da bi uživali spoštovanje in upoštevanje tudi kot institucija brez kaznovalnih pristojnosti?

Želel bi si, da bi bila politična kultura in odnos do javnih financ takšna, da ne bi potrebovali večjih pooblastil. Da bi se lahko pohvalili, da smo na taki stopnji demokracije in finančne kulture, ko ne potrebujemo kaznovalnih pristojnosti. Po ustavi je računsko sodišče najvišji varuh javnih financ. Če bi imeli še kaznovalne pristojnosti, bi lahko prihajalo do tveganj zlorabe moči, kar lahko prinese tudi nasprotne učinke od želenih; zato imamo načelo delitve oblasti, da se ne bi kdo razglasil za sončnega kralja.