Univerzalni temeljni dobiček
Zgodba o nesebičnem lažnivcu s Titanika je dobra prispodoba aktualnega dogajanja v globalni ekonomiji. Prikrivanje napak v upravljanju, zanikanje nevestnega poslovanja in lažne obljube visokih bančnih "častnikov" o odgovornejšem poslovanju ter strah pred "zlomom sistema" med politiki so sprožili koordinirane reševalne akcije vlad zahodnih držav, ki so porabile nepredstavljivo količino davkoplačevalskega denarja, da bi požrešne banke obvarovale bankrota, v kakršnega je zabredla investicijska banka Lehman Brothers.
Vlade so s tem bankam zagotovile tudi obilna sredstva za bogate nagrade, ki so si jih delničarji in "lažnivi častniki" nedvomno zaslužili za odlično vodenje pogajanj, saj so izposlovali izdatne transferje davkoplačevalskega denarja za dokapitalizacijo bank. Za mnoge banke je bil to očitno posel stoletja in temu ustrezno visoke so bile tudi nagrade, ki so si jih v bankah izplačali.
Uglašeno delovanje vlad razvitih držav v pomoč (finančnemu) kapitalu je simptomatično. Delavsko podpalubje zaliva voda, da v njem že skoraj ni več mogoče dihati, države pa rešujejo (bančno) gospodo na palubi, da si ne bi zmočila nog. Socialna država se je znašla v primežu recesije in varčevalnih ukrepov na vseh koncih, finančni kapital, ki je zapeljal gospodarski Titanik v ledeno goro kapitalistične pogoltnosti, pa ob nekaj potopljenih bankah slavi zmago: države so mu priznale pravico do univerzalnega temeljnega dobička. Pravico, ki jo v obliki "univerzalnega temeljnega dohodka" že več kot stoletje odrekajo državljanom. Kdor ima kapital, mu kapitalistična država zagotavlja primerno raven dobička, kajti kapital je globalni troedini Bog - stvarnik, odrešenik in sveti duh povrhu, v katerega edino verujejo politiki.
Galbraith: Vsakomur je treba zagotoviti spodoben temeljni dohodek
"Univerzalni temeljni dobiček", ki so ga z brezpogojno podporo "globalnemu finančnemu sistemu" de facto uvedle zahodne vlade, je velik korak v smeri poglabljanja nepravičnih socialnih razlik. Sodobna ekonomska kriza je vse bolj očitno ne le politična in socialna kriza, ampak tudi kriza temeljnega družbenega veziva - solidarnosti.
Kapitalizem je svobodo reduciral na svobodno tekmovanje; "svobodna gospodarska pobuda", ki jo zagotavlja tudi slovenska ustava, je postala njegov fetiš. Ljudje morajo trdo delati za uspeh, predvsem pa se morajo dobro znajti. Toda tako kot se ljudje razlikujemo po spolu, starosti, rasi, veroizpovedi in še kakšni "sociodemografski spremenljivki", se razlikujemo tudi po ambicijah, talentih, motivaciji za "uspeh", nasploh po svojih specifičnih sposobnostih, ki jih vseh ni mogoče optimirati v tekmovanju. Človeka pač lahko prisilimo, da bo tekmoval iz strahu (pred izgubo zaposlitve na primer), toda v takem gladiatorskem tekmovanju za preživetje je človek daleč od dejanske svobode.
Če se torej ljudje razlikujemo po svojih sposobnostih - od kod komurkoli pravica, da prav določeno sposobnost - tekmovalnost, merjeno s (finančno) uspešnostjo - postavi za kriterij koristnosti ali uporabnosti vseh drugih človekovih sposobnosti? Medtem ko velika večina ljudi v demokratičnih družbah dojema kot nepravično spolno, rasno ali versko diskriminacijo, pa diskriminacija glede na človekove sposobnosti pogosto velja celo za pravično in "produktivno". Pogosto, a vendarle ne vedno, in videti je, da zavest o problematičnosti te samoumevnosti postaja vse jasnejša.
Diskriminacija ljudi zaradi razlik v njihovih sposobnostih je nepravična tako za marksistično načelo delitve po človekovih potrebah kot za Rawlsovo idejo ekonomske enakosti. Podobno tudi za J.K.Galbraitha, ki je pred dobrim desetletjem v govoru ob častnem doktoratu na London School of Economics dejal: "Vsakomur je treba zagotoviti spodoben temeljni dohodek. Vsaka bogata država, kot so ZDA, lahko vsekakor zagotovi, da nikomur ne bi bilo treba živeti v revščini."
Kot kaže že vrsta empiričnih raziskav in projekcij, je univerzalni temeljni dohodek, ki bi ga prejemali vsi (polnoletni) državljani, kajpak ob določenih pogojih, že ta trenutek praktično uresničljiva rešitev problema diskriminacije glede na sposobnosti v razvitejših državah, med katere sodi tudi Slovenija. Bistvena ovira za njegovo uveljavitev je globalna vera novodobnih politikov - naj bodo "desni" ali "levi" - v kapitalskega troedinega Boga. Kar poglejte programe političnih strank, ki zidajo vse vrste gradov v oblakih, a univerzalnega temeljnega dohodka tam ne boste našli.
Solidarnost in (ne)pravičnost
Naraščajoča rezervna armada delovne sile, ki jo proizvaja globalni kapital, bo "postranska škoda" uveljavljanja univerzalnega kapitalskega dobička vse dotlej, dokler ne bo politična javnost sposobna vzpostaviti socialne solidarnosti na transnacionalni ravni vsaj približno tako učinkovito, kot je to uspelo kapitalu.
Kot vidimo po vsej Evropski uniji, troedini Bog uspešno deli in vlada tudi znotraj posameznih držav, ki so bile v zadnjih desetletjih zavezane ne le demokratični ideji pravne države, ampak tudi solidarnostni ideji socialne države. V Sloveniji še prav posebej: javni uslužbenci proti izbrisanim, javni uslužbenci proti delavcem v gospodarskih družbah, zaposleni proti brezposelnim, polno zaposleni proti "prekarcem", nezaposleni proti upokojencem...
Seveda je bistveno vprašanje, na kakšnih temeljih je mogoče v sodobnem svetu med družbenimi skupinami in socialnimi kategorijami oblikovati širšo družbeno solidarnost, ki edina lahko prepreči nebrzdano eskalacijo kapitalistične tekmovalne mentalitete, utelešeno v zasebni lastnini. Imeti! Imeti več! Imeti največ!
Ni mogoče dokazati, da bo univerzalni temeljni dohodek avtomatično zagotovil večjo solidarnost. A ker bi nedvomno zmanjšal socialne razlike, predvsem pa vsakomur omogočil vsaj človeka vredno preživetje, bi vsekakor zmanjšal socialne napetosti. Univerzalni temeljni dohodek torej prinaša rešitev sedanje krize solidarnosti na sistemski ravni, tudi če pustimo ob strani problem ohranjanja nepravičnosti, ki je vgrajen v načelo "svobodnega" tekmovanja.
Edini argument zoper uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka je strah pred zmanjšanjem dobička na kapital kot posledico manjše konkurence za slabo plačana delovna mesta, ki ga prikrito širijo lastniki kapitala.
Univerzalni temeljni dohodek je torej v temelju politično vprašanje in mogoče ga je uveljaviti le politično z (zakonsko) omejitvijo interesov, ki promovirajo univerzalni temeljni dobiček.
Ideja univerzalnega temeljnega dohodka je neposredno povezana tudi s političnimi in socialnimi svoboščinami človeka in državljana nasploh. Človek je dejansko svoboden le, če njegovo delovanje ni bistveno omejeno oziroma pogojeno z njegovim dohodkom.
Poleg tega bi s stvarnim priznanjem nepravičnosti socialne diferenciacije glede na človekove sposobnosti in talente priznali tudi nesmiselnost podjetniške svobode kot univerzalne temeljne svoboščine, ki je v sedanjih sistemih pravne države normativno enakovredna drugim pravicam in svoboščinam, dejansko pa deluje kot prva med njimi in kriterij za vse druge.
Svoboda je v časopis zavita klobasa
Dominanten položaj podjetniške svobode v odnosu do drugih človekovih pravic se morda najbolj kaže na področju medijev. Se spomnite nedavne "duhovitosti" vidnega slovenskega menedžerja, ki je vidno zadovoljen nad svojo domislico ugotovil, da med izdajanjem časopisa in proizvodnjo klobas ni oziroma ne sme biti nobene razlike - na obeh področjih mora delovati svobodna gospodarska pobuda.
V pravnem diskurzu velja, da je protiustavno vsako poseganje v delovanje medijev, če se s tem gospodarskim subjektom omejuje ustavna pravica do svobodne gospodarske pobude. O tem ni dvoma. Podobno lahko rečemo za utemeljevanje protiustavnosti prepovedi objave rezultatov predvolilnih poizvedb zadnji teden pred volitvami v Sloveniji.
A težava je v tem, da je podjetniški argument na teoretski ravni za silo vzdržal pred poldrugim stoletjem, ko se je tisk izvijal iz krempljev cenzure in ko je avtonomija porajajoče se civilne družbe v odnosu do fevdalnih oblasti temeljila na ekonomski moči množice majhnih podjetij, ki so tekmovala med seboj. Tedaj je bilo sklicevanje na podjetniško svobodo, ki si je že pridobila domovinsko pravico tudi v plemiških dvoranah, tudi ko je šlo za svobodo tiska, nadvse bistroumna strategija, ki je prispevala k odpravi cenzure.
Toda prav neomejena podjetniška svoboda je kmalu postala temelj nesvobode tiska oziroma njegove podrejenosti doseganju čim večjega dobička. Izvorna človekova osebna pravica, da se svobodno javno izraža s pomočjo tiska, kot jo je opredelila francoska revolucija, se je prelevila v posebno vrsto podjetniške pravice, ki lastnikom medijev zagotavlja svobodno razpolaganje z lastnino za doseganje čim večjega dobička.
Problem zagovornikov svobodne gospodarske pobude na področju medijev ni le v izgubi zgodovinskega spomina. Pozabljajo tudi na zakonsko regulacijo na tako rekoč vseh področjih sodobne proizvodnje blaga in storitev. "Znamenita" proizvodnja klobas se tako kot celotna prehranska industrija srečuje s celo vrsto omejitev oziroma normativov, ki jih morajo proizvajalci spoštovati, pa jim ne pride na misel, da država z njimi omejuje "svobodno gospodarsko pobudo". Farmacevtska industrija ne more dajati v promet zdravil, ki ne prestanejo strogih (bolj ali manj) testov pod nadzorom nacionalnih zdravstvenih agencij, kakršna je na primer ameriška Food and Drug Administration (FDA). Avtomobili bi bili verjetno pol cenejši, če proizvajalcem ne bi bilo treba trpeti zakonskih posegov v njihovo proizvodnjo v obliki več sto varnostnih in okoljskih standardov. Da o letalih in letalskih prevozih ne govorimo…
Od kod potem ideja, da je vsaka zakonska regulacija medijev, ki zadeva lastnosti "proizvedenega blaga" - časopisov, radijskih in televizijskih programov, internetnih strani - ali značilnosti "proizvodnega procesa", v koliziji s svobodno gospodarsko pobudo? Najbrž je dovolj očitno: "posegi" v medije so vedno (lahko) povezani z določeno politično usmeritvijo regulatorja. Vendar to nič ne spremeni dejstva, da množični mediji - od časopisov do interneta - po svoji bistveni naravi niso zasebna, ampak javna dobrina, tudi če so v rokah zasebnih lastnikov.
Množični mediji so bistvenega pomena za delovanje demokratičnega političnega sistema. Tako kot politične stranke kljub izdatnim donacijam kapitala ne morejo pristati v zasebni lasti (čeprav so lahko pod močnim kapitalskim nadzorom), se tudi mediji v zasebni lasti ne morejo v imenu svobodne gospodarske pobude otresti družbene odgovornosti. To pa daje javnosti in njenemu organu, državi, kot bi dejal Dewey, pravico in dolžnost, da zakonsko regulira delovanje medijev tako, da v največji možni meri uveljavi interese javnosti (ne pa države in političnih strank!) - tudi na račun omejevanja "svobodne gospodarske pobude", čeprav se države (in tudi evropska komisija) pod vplivom transnacionalnega medijskega kapitala takim posegom raje odrekajo.
Univerza med avtonomijo in ekonomsko produktivnostjo
V primerjavi z dokaj naklonjenim odnosom do zasebnih medijev imajo evropske "liberalne države" mnogo manj razumevanja za avtonomijo univerze, ki so se je lotile s političnim projektom "bolonjske reforme". Pravzaprav poskušajo z bolonjsko regulacijo doseči, da bi univerze postale bolj podobne medijem oziroma "gospodarskim subjektom". V nasprotju s kritičnimi opozorili - med prvimi jih je zapisal nemški filozof Jürgen Habermas - o tem, da bi morale vlade nujno razmisliti o ukrepih za zagotavljanje nadaljnjega obstoja in razvoja množičnih medijev, zlasti političnega tiska kot temelja politične javne sfere, in predlogi o organizaciji časopisnih podjetij po zgledu tradicionalnih univerz (torej kot javnih ustanov) gredo sedanje spremembe bolj v nasprotni smeri približevanja oziroma podrejanja univerz nosilcem "svobodne gospodarske pobude".
Prevladujoči ekonomski standardi učinkovitosti s področja "javnih medijev" se širijo tudi na področje akademskega življenja in ustvarjanja ter tako spodkopavajo njuno zavezanost načelu javnosti. V dobi globalnega kapitalizma in svobodne gospodarske pobude se marsikateremu kritiku javne univerze zdi vabljiva ideja, da je najbolj "logična izbira" preoblikovanje univerze v (pol)podjetniško organizacijo, katere naloga bi bila zagotavljati diplomantom čim donosnejšo zaposlitev, podjetjem pa čim bolj uporabne kadre. Univerze tekmujejo za čim višja mesta v najrazličnejših točkovanjih, učitelji za čim več točk v kvantitativnem vrednotenju njihovega dela, od česar je odvisno njihovo napredovanje, vse skupaj pa je kajpak ovrednoteno v denarju.
V Sloveniji je ta novodobna fascinacija nad poblagovljenjem univerze povezana s tradicionalnim nezaupanjem do univerzitetne avtonomije, ki je bila značilna za obdobje socializma. Oblastni organi odločajo o še tako majhnih podrobnostih univerzitetnih študijskih programov in njihovi izvedbi (na primer o zamenjavi predmetov med letniki, nosilcev predmetov, o preimenovanju predmetov), pri čemer dolgotrajni birokratski postopki, ki so za spremembe programov potrebni, dejansko izničijo smisel vsake aktualizacije programov. Pogosto tako o študijskih zadevah odločajo tisti, ki o konkretni vsebini programa vedo malo ali nič, vsekakor pa manj od profesorskih kolegijev. Univerza in fakultete tudi ne morejo vplivati na izbor študentov, ki jih sprejemajo na študij, saj velja uspeh na maturi za univerzalno merilo primernosti za katerikoli študij. Univerzitetni profesorji tako postajajo vse bolj podobni Kantovemu "javnemu uslužbencu", ki mora v službi ubogati oblastne ukaze, o njih pa lahko razpravlja le v prostem času.
Nobenega dvoma ni, da lahko vsak problem, vključno s sodobnim družbenim položajem univerze, obravnavamo tudi z ekonomskega vidika. Vendar je uporaba ekonomskega vidika kot enega izmed različnih možnih pristopov eno, nekaj povsem drugega pa, če postane ekonomski vidik edini ali najpomembnejši in optimalno rešitev problema vedno iščemo izključno s pomočjo ekonomskih instrumentov in kriterijev. Še drugače povedano: vprašanja učinkovitosti, produktivnosti in celo dobičkonosnosti zagotovo so eden izmed možnih okvirov razprav o družbeni vlogi in pomenu univerze. Vendar poleg "ekonomskega okvira" obstajajo še mnogi drugi okviri razprav o univerzi, ki so se uveljavili že mnogo pred danes tako forsiranim "ekonomskim okvirom", kar zlasti velja za "okvir javnosti". Relativna "moč" posameznih okvirov, na primer prevlada "ekonomskega okvira" nad "javnostnim", vsekakor ne izvira iz univerze in njene bistvene narave ter sprememb znotraj znanosti oziroma univerze, ampak je v prvi vrsti izraz razmerij moči med socialnimi akterji kot nosilci specifičnih interesov.
Ekonomska načela učinkovitosti, produktivnosti in donosnosti morda niti niso nujno v nasprotju s plemenitim poslanstvom za kritično mišljenje - vsaj v preteklosti je veljalo tako. Če pa tako nasprotje obstaja, kakor se je pogosto dogajalo, kulturne in politične vloge univerze ne bi smeli žrtvovati, da bi univerzo prilagodili poslovnemu modelu in njegovim merilom "uporabnosti", "praktičnosti" in "koristnosti". Zakaj bi morala biti ta ekonomska merila za univerzo bolj pomembna kot "merila" javnosti, kot jih je opredelil Kant: so osebna omika in javna raba razuma, javna pravičnost in večni mir na svetu manj vredni od uporabnosti?
Težava nastopi, ko se za najbolj uporabne "izdelke" univerze v globalni ekonomiji izkažejo diplomanti, ki so jim demokratična javna razprava, pravičnost in mir deveta briga. Tako kot mnogim politikom, ki prisegajo na mantro "svobodne gospodarske pobude", načeli javnosti in solidarnosti pa so izgubili v tekmovalni ihti za čim uspešnejšo politično kariero - ki se pogosto še uspešneje konča v svetu kapitala.
