Slovenski slavistični kongres, ki je po Trstu, Celovcu, Zagrebu in Monoštru končno prispel tudi v Ljubljano. Srečanje z naslovom Vloge središča — konvergenca regij in kultur, ki so ga danes zjutraj odprli na filozofski fakulteti, sta organizirali Slavistično društvo Slovenije in Slavistično društvo Ljubljana.

Kljub bogatemu in ambiciozno zasnovanemu programu pa Irene Novak Popov, soorganizatorice kongresa ter predsednice Slavističnega društva Slovenije, nismo srečali najbolj prešerne volje. "Rada bi bila cinična, pa sem lahko samo resignirana: Danes se vse prodaja in zdaj moram tudi jaz prodati naš kongres." Prodati namreč tako, da ga javni financerji "kupijo" oziroma prepoznajo kot dogodek, ki ga velja podpreti. Javna agencija za knjigo je tako pokrila tri četrtine sredstev za izdajo zbornika, toda Javne agencije za raziskovalno dejavnost RS jim ni uspelo prepričati. Za izpeljavo kongresa so pridobili 730 evrov. In koliko je to v celoti izdatkov za organizacijo kongresa? "Osnovni stroški so na primer najem prostorov in reprezentanca. Če pa bi hoteli imeti slavnostno odprtje, bi potrebovali umetniški program, glasbenike, šopke. In če bi hoteli podelili plakete častnim članom društva, jih pač ne moremo natisniti na tiskalniku, ampak bi morali najeti oblikovalko. In vse to stane."

Kaj je pripeljalo do slabše finančne podpore tovrstnim projektom?

Prejšnja leta so bili različni znanstveni projekti in srečanja pod okriljem ministrstva za šolstvo in šport, ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo in ministrstva za kulturo. Vse to je zdaj preusmerjeno na dva naslova: ARRS in JAK. Ti agenciji pa dobita na stotine ponudb na vsak razpis in za vsako stroko posebej izdelata kriterije. Znanost je postala polje, ki ga lepo razrežeš, označiš z imeni in potem znotraj njega vzpostaviš tekmovalnost. Mi sodimo v humanistiko in se nam je - v primerjavi s področji, ki jih pokriva fakulteta za družbene vede - položaj hudo poslabšal. Zakaj? Zato, ker so družboslovna področja bolj mednarodnega značaja, kot je naše. Slovenistika je pač nacionalna veda.

Ali ni tako, da so pri državni podpori prav nacionalne vede imele prednost?

Nekoč je bilo tako, a ne več. Vendar obstajajo tudi drugačni primeri. Simpozij, ki se je ukvarjal z nacionalno temo to je bila Slovenska avtobiografija v organizaciji ZRC SAZU a je bil v celoti izveden v angleščini, je bil bolje vrednoten kot mi zaradi kriterija odmevnosti.

Toda angleščina najbrž ni edini kriterij za ocenjevanje odmevnosti.

Vem, in tudi sami smo v preteklih letih dobili veliko mednarodnih prijateljev, od katerih ne moremo pričakovati, da bodo na kongresu govorili slovensko. Toda, ali naj zaradi nekaj tujcev na simpoziju tudi mi govorimo angleško? Odmevnost srečanj v tem ali onem jeziku bi morali presoditi tudi na kakšen drug način: preveriti, v kakšnih nakladah izhajajo zborniki simpozijev, in kje vse jih lahko dobimo, ali res gredo v najpomembnejše knjižnice na svetu, dosegajo referenčne standarde in imajo visok citatni indeks v uglednih revijah. Ne bi si upala trditi, da bomo samo z uporabo tujega jezika avtomatično prisotni v mednarodnem prostoru. Razočarana sem, da so nacionalne vede - vsaj naša - potisnjene na rob. Mi naredimo zelo veliko za slovenščino in slovensko literaturo.

In kako boste zdaj pokrili stroške?

Za zdaj to ni problem, računi bodo prišli za nami, do takrat pa upamo, da jih bomo lahko pokrili s kotizacijo. Te praviloma ne krijejo udeleženci, temveč institucije oziroma šole. Toda šole nočejo izobraženih učiteljev, temveč realizirane ure pouka. Strahotno se trudim, da bi naredila najboljši program, povabila najboljše predavatelje, uredila čudovit zbornik, in potem je to namenjeno 70 do 100 ljudem. No, mogoče pa to ni tako malo, saj ne vem več, kakšne količine so relevantne. Ko pridem na kakšno razpravo v LUD Literatura in tam sedi 20 ljudi, že rečejo: "U, je polno!". Morda se je treba navaditi na elitnost. (Smeh.)

In kolikšne so kotizacije?

Za člane Slavističnega društva Slovenije 100 evrov, za nečlane 150 evrov, če plačajo pred začetkom kongresa. In to mi ni najbolj všeč, rada bi, da bi bile takšne prireditve zastonj, tako kot so bile v času socializma. Toda, kot rečeno, smo zdaj na trgu in prodajamo to, kar smo naredili.

Pa pristanete na koncu na ničli?

Nekako že, toda jaz sem tista, ki pravzaprav dela izgubo. Lansko leto sem urejala zbirko Slavistična knjižnica in sem se odločila, da bom oblikovanje knjig prepustila profesionalnemu oblikovalcu. Prelom je narejen, tako kot je treba, črke so lepše, tabele imenitne. Toda to nas je stalo 750 evrov. In če sem plačala oblikovalca, je prav, da vsaj nekaj dobijo tudi avtorji, ki so do sedaj delali zastonj. Tako sem avtorju dodelila isti znesek. S takšnimi odločitvami pa sem Slovenskemu slavističnemu društvu naredila finančno škodo.

Če ima slovenistika že v Sloveniji takšne težave, kako se potem obnese zunaj državnih meja in koliko sploh je slovenistov v tujini?

Najprej bi rada povedala, da je veliko slovenistik po svetu rezultat naših prizadevanj. Te izhajajo iz seminarja slovenskega jezika, književnosti in kulture, ki smo ga organizirali v 60. letih ter nanj povabili nekaj slavistov, ki jih je zanimala slovenščina. Sčasoma je nastal še mednarodni simpozij Obdobja v slovenskem jeziku in kulturi, ki ga se vsako leto udeleži vsaj 60 gostov, to pa je že velika baza študentov, asistentov in raziskovalcev. Potem so tukaj še slovenistike na tujih univerzah, lektorati in študiji slovenščine - skupno več kot 50. Center za slovenščino kot drugi ali tuji jezik jih opremlja z učbeniki in izobražuje lektorje. V centru so naredili revolucionarni preboj, dosti večji kot stroka, saj so morali dejansko izumiti, kako tujce naučiti slovenščine in kako odkriti, kaj jim predstavlja težavo.

Koliko pa slovenistični centri v tujini vplivajo na dogajanje v središču, raziskovanje in dojemanje slovenskega jezika, kulture in književnosti v Sloveniji?

Težko je dati enoten odgovor. Vse slovenistike imajo svojo zgodovino in tradicijo in starejše kot so, bolj so verodostojne. Tuji slovenisti so delali tudi brez univerzitetne podpore, tako je Peter Scherber doktoriral iz elegije v slovenski poeziji in njegova raziskava je bila tudi za nas odkritje. Toda bil je iz Göttingena, kjer ni bilo ne katedre ne oddelka, kjer bi lahko predaval slovensko književnost in se je s tem ukvarjal napol zasebno, dokler ni na stara leta prišel na Dunaj in tam postal profesor slovenske književnosti. Veliko je mladih iz Poljske, na tem kongresu pa bo tudi Francozinja, ki je lani doktorirala iz Pesmi štirih. Njena profesorica, sicer Slovenka, je uveljavila študij slovenščine na Institut National des Langues et Civilisations Orientales, njena učenka pa nam bo letos predstavila, kako se je slovenščina poučevala v Franciji v preteklih 40 letih. Tukaj je še Neapelj. Tam smo leta 2004 imeli konferenco ob 90-letnici pouka slovenščine!

So tudi kakšne črne lise na zemljevidu slovenistike?

Španija je slabo pokrita, na Portugalskem pa ni nobene. Ne smemo pozabiti, da se tuje južnoslavistike vse od razpada Jugoslavije iščejo in skušajo znova vzpostaviti. Druga težava je bolonjska reforma in vprašanje, kaj naj se od klasičnih filoloških študij in tujih jezikov še ohrani.

Tematski fokus letošnjega kongresa je Ljubljana oziroma "Vloge središča, konvergenca regij in kultur". Katerih regij in katerih kultur?

Poznate pregovor "Vsaka vas ima svoj glas"? To dejansko drži. Zaradi nepovezanosti slovenskih historičnih pokrajin, Štajerske, Koroške in Kranjske, pa še Goriške, Istre in Gorenjske, je slovenščina od vseh slovanskih jezikov najbolj narečno razčlenjena. In naš knjižni jezik je nastal kot konvergenca ali kompromis med jezikovnimi posebnostmi velikih narečnih skupin. Tukaj ne smemo pozabiti na vlogo pomembnih regionalnih središč v 19. stoletju, ki so danes večinoma zunaj ozemlja Slovenije: Trst, Gorica, Celovec, Gradec, Dunaj, a so prispevala k avtonomnosti slovenske literature kot sistema. Danes je središče umetnosti Ljubljana, kjer se vse našteto združuje, a v istem trenutku obstaja tudi težnja po partikularizmu. Še vedno bi vsak rad bil nekaj posebnega, treba pa je skupaj misliti oboje, lokalno in nacionalno identiteto. In v nacionalno identiteto bolj vgraditi jezik in kulturo, saj smo samo po tem drugačni od Avstrijcev, Hrvatov ali Čehov. A ne zavedamo se tega - morda je tudi to naša posebnost?

Če omenjene posebnosti slovenskega jezika in kulture gledamo skozi prizmo Ljubljane, je najbrž treba upoštevati tudi to, da v Ljubljani ne govorijo samo slovenščine in v njej ne živijo samo Slovenci.

Kot sloveniste nas zanima slovenščina ne glede na to, kdo jo govori. Eden izmed problemov, ki pa mu ne namenjamo ne pozornosti ne denarja, pa so prišleki. Pustimo diplomate, njih je malo in svoje otroke pošiljajo na mednarodne šole. Treba je misliti tiste, ki jih je pri nas največ in so se naseljevali od leta 1970 naprej Vojnović jim je rekel čefurji in s tem razbremenil ta izraz pejorativne oznake. Hkrati prihajajo novi. Vsa Evropa je odvisna od prišlekov, ki opravljajo dela, ki jih mi nočemo. Albanci, Slovaki, Ukrajinci. Prihajajo tudi drugačni delavci, veliko je na primer srbskih in slovaških zdravnikov. Celotna Evropa ne ve, kako ravnati s prišleki, da bi ohranili svojo identiteto, a tako, da bo kompatibilna z našo.

Kaj pa takšna integracija, ko prišleki in večina vzajemno stopijo nasproti in zgradijo skupno identiteto?

Da, moramo se vzajemno spoštovali in sprejemati. Toda, po navadi gre tako, da rečemo: všeč mi je, da ješ nekaj drugega ali da se malo drugače obnašaš, a še vedno si ti tisti, ki se bo moral naučiti našega jezika, ker si prišlek. In takoj ste v razmerju gospodar - podrejeni. Imamo pomembne postkolonialistične študije, ki pa ne spreminjajo politične realnosti. Kultura lahko malo popravlja, malo blaži, ne more pa izbrisati razlik. Še vedno ne znamo gojiti pozitivne nacionalne zavesti, pripadnosti in identitete, ne da bi bili agresivni do drugačnih.