V nekaterih državah Evropske unije so zato pristojne ustanove pred časom začele uvajati zamenjavo sterilnega pribora za injiciranje v zaporih, tovrsten projekt pa se je praktično v vseh primerih izkazal za zelo koristnega in uspešnega. Enak program je v zadnjem letu dni in pol poskusno izvajalo tudi društvo za zmanjševanje škode zaradi drog Stigma. Čeprav so v društvu opazili potrebo po tem projektu, pa jim glavnega cilja ni uspelo izpolniti, priznava predsednik društva Borut Bah. "Morda so bili cilji previsoki, vendar pa je projekt očitno preveč liberalen za naše razmere," meni Bah.
Največjo težavo za uspešno implementacijo projekta po Bahovih besedah predstavlja precej toga slovenska zakonodaja. "Do leta 2008 je zakon o izvrševanju kazenskih sankcij uživanje droge v zaporu uvrščal med hujše disciplinske prekrške, sprememba zakona je to dikcijo odpravila, že konec leta 2009 pa je začel veljati pravilnik, ki je določil, da morajo pravosodni policisti vsakemu zaporniku zaseči pribor za injiciranje, če ga najdejo," pojasnjuje Bah.
Kot pravi Bah, je projekt sprožil različne odzive, mnenja o njegovi smotrnosti pa so bila deljena. "Na največje odobravanje je projekt naletel med pravosodnimi policisti, ki so veliko v stiku z zaporniki, saj sterilni pribor tudi zanje pomeni manjše tveganje. Ker pravosodni policisti izvajajo tudi preglede sob zapornikov, se je že zgodilo, da so nehote imeli stik z okuženim priborom za injiciranje," pojasnjuje Bah.
Predsednik društva Stigma zatrjuje, da so pri pripravi projekta dodobra preučili tudi morebitne negativne vidike dostopnosti do sterilnega pribora za injiciranje v zaporih. "V tujini, kjer projekt že izvajajo, so raziskave pokazale, da se uporaba drog med zaporniki ali število prevelikih odmerkov droge zaradi tega ni povečalo. Je pa drastično padlo število okuženih z virusi HIV in hepatitisa," tuje izkušnje opisuje Bah.
Projekt v tujini sicer izvajajo na več načinov, od razdeljevanja sterilnega pribora prek pazniške službe do postavljanja iglomatov. "Iz pogovorov z zaporniki, ki smo jih opravili, bi bil najboljši način za slovenske razmere razdeljevanje s pomočjo predstavnikov nevladnih organizacij ali s postavljanjem iglomatov po načelu zamenjave 'ena za eno'," meni Bah. Do uresničitve zadanih ciljev pa je še dolga pot, saj bi bilo treba najprej spremeniti zakonodajo, k sodelovanju pritegniti državo, ministrstva in zaposlene v zaporih ter jim zagotoviti ustrezno usposabljanje in izobraževanje.
Bah zagotavlja, da si bo njegovo društvo za to prizadevalo tudi v prihodnje, saj bi takšen projekt rešil vsaj delček problematike drog v zaporih. Do tedaj pa bodo zapornike skušali ozaveščati z razdeljevanjem priročnikov, kjer je opisano, kako najbolj zmanjšati tveganje za različne okužbe pri tovrstnem početju.
