Dolgi post, kar se tiče visoke izposoje slovenskih avtorjev, je z delom Čefurji raus! prekinil Goran Vojnović. Zgodba o zastavitvi športne kariere zavoljo pohajkovanja po Fužinah, s katero se lahko poenoti nemajhen odstotek najstnikov, zaradi tematike in slogovne nevsakdanjosti pa pritegne tudi starejše bralce, je mladega avtorja lani potisnila tik za prvo deseterico, letos pa ga je izstrelila na sedmo mesto po številu izposoj. Vojnović se lahko nad tem uspehom še toliko bolj muza zaradi dejstva, da je trenutno edini živeči domači literat, po katerem bralci v takem obsegu grabijo tako rekoč prostovoljno, iz čistega užitka. Druga slovenska dela, ki občasno ogrožajo njegovo zavidljivo pozicijo, so namreč pobegnila iz seznamov obveznih branj za osnovne in srednje šole; med takšnimi je najpogosteje opaziti Tavčarjevo Visoško kroniko ter izbor novel Od Ivana Preglja do Cirila Kosmača. Za tovrstnimi neizogibnimi "vsiljivci" pa zeva obsežna praznina, ki jo tu pa tam prereže kakšno ponarodelo mladinsko delo, kot sta Muca Copatarica ali Drejček in trije Marsovčki.
Krivde za množično "zatajitev" slovenske knjižne produkcije ne moremo pripisati šolskemu sistemu, saj ta vseskozi promovira domače literarne izdelke; v osnovnih šolah slovenska umetelna beseda zaseda približno 70 odstotkov učnega načrta, v srednjih pa okrog 60. Podobnemu trendu sledi maturitetni izpit iz slovenščine, saj izbor domačega leposlovja, predpisan za ustni del, krepko presega polovico, esejski del pa pogačo bratsko reže na pol. Kaj torej domači ustvarjalnosti zateguje zanko? Ali so slovenski pisatelji zmožni zaploditi populistično zgodbo le vsakih deset let denimo od zadnjih uspešnic Dese Muck je minilo skoraj toliko časa ali pa bralce odganja nekoliko melanholična slovenska literarna zgodovina?
