Z 12 milijoni evrov bi lahko skoraj v celoti pokrila letošnja proračuna Sove ali državnega statističnega urada. S tem denarjem bi lahko dobri dve leti financirala izvajanje programov socialnega varstva po vsej državi, napolnila letni proračun katerega od večjih sodišč ali pokrila več kot tretjino vlaganj v infrastrukturo bolnišnic.

Večna dilema vsake vlade, še posebej tiste, ki vajeti države prevzame v kriznih časih, je povezana s klestenjem proračunskih odhodkov: kje vzeti javnemu sektorju, da bo ta ohranil enako raven storitev in ne bo s stavko zaradi nezadovoljstva ohromil države? V kultni angleški seriji je visoki uradnik resorja za javno upravo Humphrey Appleby svojemu ministru hitro pojasnil, da je "reorganizirati birokratski aparat kot zarezati z nožem v skledo frnikol". Omenjena nadaljevanka nas uči, da nam odgovora na vprašanje o varčevanju zagotovo ne bodo dali javni uslužbenci sami ali sindikati. Ali z besedami uradnika Humphreyja: "Prositi mestno hišo, da zmanjša število osebja, je tako kot zahtevati od alkoholika, da razstreli destilarno." Če k temu dodamo še nagrajevanja političnih soborcev in prijateljev ob vsakokratni menjavi oblasti, je logično, da število zaposlenih v javnem sektorju pri nas od leta 2004 vseskozi narašča, tudi v recesiji. Junija 2010 je tako plačo prejelo 159.138 uslužbencev javne uprave, kar je 2600 več kot leto dni prej. V luči sedanjih javnofinančnih razmer je tako skoraj neverjetno, da država na srednji rok načrtuje ustanovitev pokrajin, ne pa recimo zmanjšanja števila občin.

Kljub temu da je močan in zadovoljen javni sektor ključni pogoj za vsakršno reformiranje države, se zdi, da je v slovenskem mogoče najti kar nekaj rezerv, začenši pri ministrstvih. V slovenski vladi jih je skupaj petnajst. K njim gre prišteti še tri službe, ki jih vodijo ministri, ki so brez resorjev zgolj na papirju. Med njimi izstopa služba za lokalno samoupravo in regionalno politiko, ki jo je vlada Janeza Janše nadgradila v osrednje črpališče evropskega denarja. Ker Slovenija pri pridobivanju sredstev iz Bruslja tudi zaradi prezapletenega sistema kontrol med posamičnimi institucijami kronično zaostaja za načrti, bi veljalo razmisliti o smiselnosti obstoja službe, ki zaposluje 113 ljudi, in črpanje prepustiti ministrstvom za gospodarstvo, promet, šolstvo… Še posebej, ker je del njenih pristojnosti z mandatom vlade Boruta Pahorja prešel na službo za razvoj in evropske zadeve, kjer delajo 104 javni uslužbenci.

Tudi denarja iz bruseljske skupne kmetijske politike ne črpa ministrstvo za kmetijstvo neposredno, ampak so za te in še nekatere druge namene že pred enajstimi leti ustanovili agencijo za kmetijske trge in razvoj podeželja, ki danes zaposluje več kot 300 ljudi. Tovrstna praksa "prenosa" nalog, ki so jih nekoč opravljala ministrstva, na "javne" in s tem domnevno nepolitične agencije, ki "izvajajo strateške dokumente in usmeritve", je v slovenskem javnem sektorju v zadnjih letih zelo priljubljena. Tako ministrstvo za visoko šolstvo in znanost državnega raziskovalnega denarja ne deli samo, ampak to delno počne prek javne agencije za raziskovalno dejavnost. Nedolgo tega smo dobili agencijo za knjigo, ki "strokovno in neodvisno odloča o izbiri programov in projektov, ki se financirajo iz državnega proračuna". S 1. septembrom pa je začela delovati še agencija za varnost prometa. Na drugi strani si statusa agencije v letih po osamosvojitvi dolgo ni uspelo izboriti uradu za varstvo konkurence, ki danes zaposluje 18 ljudi, kar je skoraj trikrat manj, kot jih ima urad za meroslovje.

Delovna področja nekaterih institucij se vidno podvajajo. S "pospeševanjem tehnološkega razvoja in inovativnosti" se trenutno ukvarjata tako javna agencija za tehnološki razvoj (TIA) kot slovenski podjetniški sklad, ki deluje pod okriljem ministrstva za gospodarstvo, podobne naloge pa ima tudi javna agencija za podjetništvo in tuje investicije (JAPTI). Čeprav je država tako rekoč prenehala graditi avtoceste, je v njeni "sestavi" še vedno podjetje Dars, ki ima okoli 1200 zaposlenih, obenem pa v okviru ministrstva za promet deluje direkcija za ceste, kjer desetkrat manj zaposlenih pripravlja gradnje in obnove glavnih in regionalnih cest. Težko razumljiv je tudi podatek, da je obrambno ministrstvo s 1327 zaposlenimi na visokem tretjem mestu med vladnimi resorji.

Za primerjavo: slovenska vojska je v začetku julija zaposlovala 7647 ljudi, kar pomeni, da v slovenskem obrambnem sistemu na manj kot šest vojakov pride en uslužbenec ministrstva. Mimogrede, z 12 milijoni evrov iz uvoda bi lahko država po podatkih iz letošnjega januarja izplačala 14.760 najvišjih mesečnih plač vojaka s peto stopnjo izobrazbe.

Dušan Semolič, ZSSS: Bolj obdavčiti dividende

Zaradi neučinkovitosti države pri doslednem pobiranju davkov se iz leta v leto povečuje število tistih, ki se na razne načine izogibajo svojim davčnim obveznostim. Govorimo tudi o sivi ekonomiji, ko se na ta način izogibajo plačila mnogi iz uglednih poklicev, ki, če je treba, raje plačajo globo, kot da bi plačali davke. Tako znaša delež sive ekonomije v bruto domačem proizvodu Slovenije že več kot 20 odstotkov. Dejstvo je, da se le zaposleni delavci in upokojenci plačilu davkov ne morejo izogniti.

Morali bi dvigniti prispevno stopnjo delodajalcem za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Smo velika izjema, da so pri nas od leta 1996 delodajalci privilegirani in plačujejo občutno nižji prispevek. To je v nasprotju tudi z vsemi priporočili Mednarodne organizacije dela, ki je sprejela načelo enake obremenitve delavcev in delodajalcev. Iz tega naslova bi lahko v proračun letno priteklo okoli 800 milijonov evrov, kar bi popolnoma zadostovalo, da bi bili prilivi v pokojninsko blagajno zadostni in sredstev za pokojnine ne bi bilo treba usmerjati iz proračuna.

Lahko bi uvedli davek na finančne storitve, ki bi ga plačevale bančne institucije. Tako imenovani »Robin Hood« davek. Če je država tako hitro in radodarno našla milijarde davkoplačevalskega denarja, da je reševala banke, naj te zdaj preko tega davka nekaj tega vrnejo državi oziroma ljudem.

Lahko bi dvignili davek na dohodek, s katerim bi bolj obdavčili najbogatejše. V mnogih evropskih državah so prav v času krize povečali progresijo in obdavčili najbogatejše po stopnji 50 odstotkov.

Več bi lahko v proračun prispeval kapital. Obdavčitev kapitala v Sloveniji ni visoka. Lahko bi obremenili dividende s plačevanjem prispevkov za pokojninsko blagajno.

Kaj pa na odhodkovni strani? Agencije rastejo kot gobe po dežju. Za ustanavljanje agencij se najdejo številni razlogi, ki so lahko na prvi pogled morda prepričljivi, toda vse to draži državni aparat. Kljub zmanjšanju odhodkov v rebalansu proračuna za leto 2010 za 599,6 milijona evrov še vedno ostajajo področja odhodkov, ki bi se jih dalo zmanjšati. V letu 2009 so »drugi operativni odhodki« znašali 124,8 milijona evrov. V obdobju januar–julij 2010 pa so se glede na enako obdobje lani še dodatno povečali. Največji del teh odhodkov predstavljajo odhodki za članarine v mednarodnih inštitucijah, ki so že v prvih sedmih mesecih znašali 8,3 milijona evrov; velik delež znašajo tudi plačila avtorskih honorarjev (1,8 milijona evrov) in plačila podjemnih pogodb (2,8 milijona evrov). Tudi izdatki za službena potovanja znašajo skoraj 10 milijonov evrov v prvih sedmih mesecih leta 2010; največ sredstev iz tega naslova gre za stroške prevoza v tujino, in sicer kar 3,6 milijona evrov.

Tudi pri poslovnih najemninah in zakupninah bi vlada še lahko privarčevala; zanje so v prvih sedmih mesecih plačali kar 32,2 milijona evrov.

Za odhodke iz naslova nakupa in gradnje osnovnih sredstev je vlada v prvih sedmih mesecih leta 2010 namenila kar 156,2 milijona evrov; največ za novogradnje, rekonstrukcije in adaptacije, in to kar 74,6 milijona evrov.

In država se vedno bolj zadolžuje, zaradi česar naraščajo obresti, ki jih moramo odplačevati za vedno večji dolg.

In za konec, če se vrnemo na začetek: kdo je pripeljal državo in mnoge druge države v tak položaj, v položaj velikega proračunskega primanjkljaja in velikega javnega dolga? Zagotovo ne delavci in delavke in ne upokojenci, oboji pa bodo z ukrepi države še najbolj prizadeti, pa prav oni v času krize potrebujejo največ pomoči in razumevanja. Politiki se iz vzrokov krize niso kaj dosti naučili. Branijo natanko iste vrednote, ki so nas pripeljale v to krizo.

Konrad Kuštrin, Fides: Pobrati vse davke

Na začetku pogajanj o kolektivni pogodbi za javni sektor smo sindikati Posedijeve skupine povedali, kje bi se dalo privarčevati v državi na splošno. Zagotovo pri pobiranju davkov, tako da bi ga pobrali vsem, ki jim ga morejo pobrati, saj številni prispevki niso plačani. Potem je tu delo na črno, ki se ga je vlada sicer lotila z nekimi pozivi, a to so zgodbe za zunanjo podobo. Če ne vedo, kako se lotiti dela na črno, naj gredo v Avstrijo, pa jih bodo tam naučili. Nisem ekonomist, ampak ljudje, ki se spoznajo na to, pravijo, da gre pri delu na črno za vrtoglave številke, ko se pogovarjamo o izgubah za državo.

V zdravstvu pa je rezerve ogromno. Prepričan sem, da je največja rezerva pri investicijah: pa ne, da bi zmanjšali število investicij, le treba bi jih bilo voditi bolj racionalno. Poglejte samo nove investicije v zdravstvo v Ljubljani; kakšno marmorno fasado ima nova nevrološka klinika, da ne govorimo o opremi, ki se jo kupuje marsikje zelo po domače, zakon o javnih naročilih se krši v preveč javnih zdravstvenih zavodih in vlada na tem področju ne naredi nič. Zato se je večina sindikatov javnega sektorja strinjala z gospodom Posedijem, ko je vlado spraševal, kam bo dala ta denar, ki se mu bodo javni uslužbenci odpovedali. Konec koncev: kam je vlada dala denar, ki ga je javni sektor privarčeval v šestih letih zamrznjenih plač in po dveh podpisih aneksov, ki so zamaknili odpravo plačnih nesorazmerij?

Če drži podatek, ki sem ga slišal na televiziji, da so v javnem sektorju zaposlili 2900 novih ljudi v enem letu, se moramo vprašati, kaj se dogaja. Državna uprava se bohoti na lokalnem in državnem nivoju kot maligno tkivo z metastazami. Pri tem je predsednik vlade povedal, da bi rad vitko državno upravo, da bi lahko delo opravljalo tudi pol manj ljudi, česar sicer ne verjamem, vsekakor pa bi lahko bila državna uprava precej manjša. Dvomim, da potrebujemo vse tiste urade in agencije, ki jih imamo, pri tem pa sam zastopam poklicno skupino, kjer manjka vsaj 500 zdravnikov, kar je skoraj za en klinični center. Razumem, da hočejo biti zaposleni v državni in javni upravi dobro plačani, ampak tukaj je treba zgodbo enkrat končati: za pošteno in dobro delo pošteno plačilo.

Toda rešitev, na katere smo kazali v pogajanjih z vlado, ni nihče jemal resno. Gospod Ščernjavič je imel nič koliko predavanj tem državnim uradnikom iz vlade, zgodilo se ni nič. Rečejo sicer, »ja, saj imate prav«, potem pa se nič ne premakne. Mislim, da bi se morali predvsem obnašati kot dobri gospodarji, pa prav globoki rezi sploh ne bi bili potrebni. V zdravstvu pride tako na enega zdravnika 11 drugih zaposlenih, takšna ekonomija je nevzdržna.

Drago Ščernjavič, Sindikat državnih organov Slovenije: Bolj smotrni nakupi in premislek o novih davkih

Naš sindikat je eden redkih, če ne edini, ki je ves čas polemiziral z vladnimi ukrepi za varčevanje v javnem sektorju. Ukrepov je bilo sicer veliko, mnogi so dobri, vprašanje pa je, koliko so se izvajali. Zdaj je zelo jasno, koliko je vlada privarčevala pri masi za plače, ni pa povsem jasno, koliko je privarčevala na drugih področjih.

Eno teh so javna naročila, ki zajemajo skupaj za okoli pet milijard izdatkov, hkrati pa ni jasno, ali se ta denar porablja gospodarno. Ministrstvo za finance javno objavlja statistiko javnih naročil, medtem ko vsebina in njihova racionalnost nista znana. In to kljub aferam, kot so Patria, Onkološki inštitut, predor Šentvid, preplačane avtoceste in podobno. Že pred časom sem predlagal, naj vlada naredi analizo javnih naročil in usposobi delavce, ki jih vodijo. Ti bi morali znati kupovati, ne pa da vojaško opremo kupujejo kot igračke. Če se vlada tako trdo pogaja o plačah javnih uslužbencev, naj bo enako trda pogajalka tudi pri javnih naročilih. Prepričan sem, da bi se z manj denarja dalo narediti več. Več bi morali privarčevati tudi pri naročilih v zdravstvu, kjer je sistem razdrobljen, vsaka bolnišnica in zdravstveni dom naročata material po svoje. Treba bi bilo zadeve združiti, na primer pod ministrstvo za zdravje, kjer bi vsa javna naročila morala ustrezati enakim standardom, ne pa da tuje farmacevtske firme hodijo od zdravnika do zdravnika in mu prodajajo zdravila in material. Tudi pri prejemkih zdravnikov in dežurstvih se gotovo da kaj privarčevati z boljšim sistemom, to priznavajo mnogi zdravniki sami.

Drug velik segment so avtorske in druge pogodbe. Nekatere so zagotovo potrebne, a podatki Ajpesa kažejo, da je bilo v letu 2008 za to porabljenih skoraj 111 milijonov evrov. Ko so zaposleni zaradi bolezni odsotni več kot 30 dni, denar za njihove prejemke delodajalcu ostane. Če bi ta denar združili s prihrankom v segmentu avtorskih pogodb, bi zagotovo dobili 12 milijonov evrov za izplačilo dvaintridesetinke odprave plačnih nesorazmerij in stavka bi bila nepotrebna.

Vprašljivo je tudi ravnanje s stvarnim premoženjem države. Mnoge nepremičnine so enostavno izginile iz evidenc. Določene nepremičnine bi bilo treba prodati, znižati je treba sredstva za najemnine za 30 odstotkov, za počitniške kapacitete pa predlagamo, da se prenesejo v upravljanje sindikatom ali pa da država in sindikati ustanovimo skupno družbo za upravljanje tega premoženja.

Radikalno je treba znižati stroške za reprezentanco, in to za najmanj 30 odstotkov glede na raven leta 2007, omejiti je treba uporabo službenih vozil in službenih potovanj. Breme krize naj nosijo tudi sodniki in drugi funkcionarji. Glede na krizo so vsi funkcionarji preplačani in znižanje njihovih plač je bilo premajhno. Znižajo naj se tudi plače in prejemki po individualnih pogodbah v podjetjih v večinski državni lasti.

Pravilna je namera, da bo evidenca dohodkov posameznika iz naslova socialnih pravic po novem zbrana na enem mestu. Manjkajo evidence, koliko denarja preveč namenimo v te namene zaradi zlorab, kot manjkajo evidence pri pokojninski blagajni.

Predvsem je treba veliko narediti na prihodkovni strani. Najprej je treba pobrati neplačane davke, nujno pa bi bilo tudi motivirati ljudi, da ne delujejo v sivi ekonomiji. Tako stimulativno – da jih vsaj na začetku ne obdavčimo preveč – pa tudi destimulativno – z visokimi kaznimi, če jih dobijo, da delajo na črno. Če to ne bi bilo dovolj, pa naj vlada premisli tudi o novih davkih. Če smo ukinili davek na izplačane plače in nismo namesto njega našli nobenega drugega vira dohodka, ta denar nekje manjka.

Janja Roblek, Slovensko sodniško društvo: Boljši nadzor nad financiranjem projektov

Kolikor sem lahko zasledila iz zapisov v sredstvih javnega obveščanja, se zdi, da je pri financiranju ali sofinanciranju raznih projektov, ki so širšega družbenega pomena, premalo nadzora nad porabo sredstev in tudi nad samim izvajanjem projektov ali del. Vse to ima za posledico tudi podaljševanje roka izvedbe in sklepanje dodatkov k pogodbam, da se projekt sploh dokonča, s tem pa se trošijo dodatna sredstva.

In kje bi vlada lahko varčevala? Zdi se, da bi z boljšim nadzorom nad izvajanjem in financiranjem projektov lahko prihranili precej sredstev. Poleg tega moram poudariti, da so razmere posebne tudi za vlado. Če primerjam varčevalne ukrepe na sodiščih: ustavitev zaposlovanja novih kadrov ter varčevanje pri porabi energije, potrošnem materialu in drugih stroških sta dva izmed ukrepov, ki bi jih morala sprejeti tudi vlada.

Glede socialnega dialoga in popuščanja, lahko rečem, da je, kar zadeva sodnike, tu najprej vprašanje izvršitve dveh odločb Ustavnega sodišča RS. Ti dve odločbi je vlada dolžna izvršiti. Pri pripravi zakonov, ki vplivajo na status sodnikov, je vlada dolžna vključiti predstavnike sodstva, ne pa da dela brez njih ali mimo njih. Tudi to je v svojih dveh odločbah poudarilo ustavno sodišče. Položaj sodnikov kot predstavnikov tretje veje oblasti je nedvomno drugačen, saj se plače sodnikov urejajo le z zakonom in ne z aktom, nižjim od zakona, niti s pogodbo ali morda kolektivno pogodbo. To je bistvena kvalitativna razlika v primerjavi s sindikati, ki se z vlado pogajajo o sklenitvi kolektivne pogodbe. Tak položaj izhaja iz Ustave Republike Slovenije.

Sicer pa je socialni dialog predvsem dialog, dialog pa je možen samo z aktivnim sodelovanjem dveh (pogodbenih) partnerjev. Vsak od teh mora delovati konstruktivno in tudi popuščati. Dialog mora biti usmerjen k določenemu cilju, jasen, resničen, če želita (pogodbena) partnerja doseči sporazum.

Jože P. Damijan: Končno korak v pravo smer

Ni se nam treba sramovati, če si vzamemo Nemčijo in skandinavske države za zgled. Gre za politično in gospodarsko stabilne ter socialno močno kohezivne države, kjer večinoma država skrbi za vsem dostopno javno šolstvo in zdravstvo, podstavi primerno varnostno mrežo, če izgubite službo, ter poskrbi, da na stara leta niste brez primerne pokojnine. Seveda pa te storitve države pomenijo visoko finančno breme in v času nastopa vsake krize jih vsaka izmed teh držav mora nekoliko oklestiti ali omejiti pogoje za dostop do njih.

Skandinavske države so v začetku devetdesetih let zapadle v hudo finančno in gospodarsko krizo, po obsegu zanje še hujšo od sedanje. Da so se lahko izvile iz krize in zagotovile dolgoročno vzdržnejše financiranje storitev socialne države, so morale nekoliko oklestiti socialne storitve, uvesti bolj prožen trg dela, uvesti voucherje in minimalne šolnine za študij ter dvigniti upokojitveno starost na 65 oziroma 67 let. Podobno je naredila Nemčija sredi tega desetletja, zarezala je v preveč razbohotene socialne storitve, uvedla bolj prožen trg dela (Hartz-IV) in povišala upokojitveno starost.

Ni šlo drugače, sicer bi se sesuli proračuni, za njimi gospodarstva in z njimi socialna država. Za mnoge posameznike je to na kratki rok pomenilo boleče spremembe, kajti vedno boli, ko ti nekdo preneha dajati nekaj, kar se tebi zdi samoumevno. Toda skandinavske države in Nemčija so desetletje ali dve kasneje prav zaradi teh reform še vedno gospodarsko najbolj uspešne, tehnološko najbolj inovativne in socialno najbolj prijazne države v Evropi.

Naši sedanji vladi lahko očitamo marsikaj. Na tem mestu bom izpustil vse popularne očitke o neučinkovitosti, ki se odražajo tudi v njeni rekordno nizki javni podpori. Jaz ji očitam le, da je na svetovno gospodarsko krizo reagirala kot kura brez glave in s tem še podvojila težave za slovensko gospodarstvo. Lahko ji očitamo marsikaj, toda ne moremo ji očitati pomanjkanja poguma pri oblikovanju sedanjih reformnih ukrepov. Racionalizacije v zdravstvu in znižanje plač v javnem sektorju so kratkoročna nujnost, sicer sploh ni več mogoče sestaviti proračuna. Uvajanje večje prožnosti na trgu dela je nujno za spodbujanje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva, da bo lahko financiralo socialno državo tudi v bodoče. Omejevanje rasti javnih izdatkov z uvedbo fiskalnega pravila in pokojninske spremembe na čelu z dvigom upokojitvene starosti pa so nujnost za vzdržnost javnih financ na dolgi rok.

Ob teh dolgoročno usmerjenih reformnih ukrepih pa vlada ne bi smela pozabiti na dvoje. Prvič, da mora za spremembe pridobiti tudi podporo javnosti. To lahko naredi najprej z boljšim komuniciranjem, zakaj se sprememb sploh loteva in kako bodo spremembe vplivale na blaginjo vseh nas v prihodnje. Nato pa z lastnim zgledom, z racionalizacijo državne uprave, ukinjanjem agencij in združevanjem ministrstev. In drugič, na spoznanje, da bo breme socialnih izdatkov na kratki rok in javnega dolga kot deleža v BDP na daljši rok najlažje znižala, če ji bo uspelo spodbuditi gospodarsko rast. Tukaj sta največji težavi še vedno kreditni krč v bankah in šibko domače povpraševanje. Glede prvega bo vlada končno morala sanirati bančni sistem, kjer mimo privatizacije in prevalitve bremena slabih bančnih kreditov na zasebne lastnike ne bo mogla. Pri drugem pa se bo morala oprijeti železnega recepta in pospešenih vlaganj v velike energetske in infrastrukturne projekte, financirane z zasebnim kapitalom.

Bilo bi seveda bistveno lažje, če bi vse te reforme, ki jih je vse po vrsti imela v svojem programu, uresničila že prejšnja vlada. Toda dejstvo je, da nam je takrat šlo predobro in ni bilo dovolj pritiska za uvajanje sprememb. Kot v večini drugih naštetih držav nas je v reforme pritisnila šele huda gospodarska kriza. Toda cenim, da je ta vlada te probleme prepoznala in se jih lotila reševati. Kljub nepopularnosti teh sprememb v javnosti in kljub zavedanju, da s temi reformami ne more zmagati na naslednjih volitvah. Morda bo javnost te zasluge za dolgoročno ohranitev socialne države prepoznala šele čez desetletje. Verjetno jih tudi nikoli ne bo nagradila na volitvah. Toda vlado izberemo za to, da kompetentno poskrbi za prihodnost države, in ne za lepotna tekmovanja. Upam, da bo vlada – zdaj ko je našla smer – vztrajala pri prvem kurzu.