Spodbudna zmeda

Nekatere manjše bolnišnice programa, ki ga plača zdravstvena blagajna, ne bi zmogle brez "izposojanja" zdravnikov iz drugih zavodov. Enako velja za zasebne inštitucije s koncesijo. Iz množičnega "izposojanja" so se rodile številne anomalije pri podjemnih pogodbah, kot je popoldansko delo brez soglasja delodajalca. Hkrati se je s tem vzdrževalo stanje, v katerem lahko vsaka bolnišnica dela vse. To ni racionalno, niti ni dobro za bolnike. Umik soglasij bi bil lahko dolgoročno celo koristen, saj bo razpihal meglo okrog zmogljivosti posameznih bolnišnic.

Ravno tako se bo razčistilo, katera dežurna mesta so zares potrebna. Javna skrivnost je, da so se pred leti namnožila tudi zato, da bi z njimi popravili takrat prenizke zdravniške plače. Poti nazaj ni bilo, tudi ko so se plače dvignile. Merjenje dejanskega obsega dela na posameznem dežurnem mestu, ki so se ga v nekaterih bolnišnicah že lotili, je zato zelo smiselno. Tudi turnusno delo zdravnikov je nenadoma sprejemljivo in izvedljivo. Vodstva bolnišnic v "sili" postajajo ustvarjalna.

Vlada se je medtem poglobila v obstoječo zakonodajo in ugotovila, da marsikatera interpretacija zdravniškega sindikata Fides ne stoji. Glede na vladno razlago letna kvota 170 nadur za zdravnike, na katero se ob umiku soglasij za nadurno delo sklicuje Fides, ne obstaja. Zoprna podrobnost je, da gre le za neobvezujočo razlago, zakonodaja pa je glede tega v resnici nedorečena.

Količina zdravniškega dela je včasih zbujala dvome, bodisi o verodostojnosti podatkov bodisi o varnosti bolnikov ob prekomernih obremenitvah. Posamezniki, ki v bolnišnicah mesečno zaslužijo več kot 10.000 evrov bruto, so z rednim delom dosegli le okoli polovico teh zneskov. Nekateri med njimi so glede na evidence o številu opravljenih ur prav vsak dan v mesecu, če odštejemo pripravljenost na domu, pri svojem delodajalcu delali tudi po dvanajst ur, ob tem pa so delali še prek svojih "s. p.". Seveda vsi zdravniki niso superjunaki, ki lahko brez počitka delajo v neskončnost. Tudi to, da so bila dežurstva doslej preplačana, drži le v splošnem, pri številnih zdravnikih pa ne.

V Dnevnikovem Objektivu je svoj delovni dan pred tedni opisala mlada družinska zdravnica, ki ji je 24 ur nepretrganega garanja in stresa prineslo dobrih dvesto evrov neto. Ne preseneča, da v zdravstvenih domovih zaman iščejo zdravnike. Njihovo pomanjkanje je v osnovnem zdravstvu še posebno pereče, obremenitve so zelo velike, rezerv pa je malo. Ker ga bo umik soglasij toliko bolj prizadel, namesto dodatnega izčrpavanja nujno potrebuje kadrovske in finančne okrepitve.

Fides si legitimno prizadeva, da svojemu članstvu zagotovi čim boljše plačilo ob čim prijaznejših pogojih dela. Pomanjkanje zdravnikov je karta, s katero je v igrah z vlado doslej zmagoval, ne da bi jo zares uporabil. Čeprav rez v zdravniška dežurstva ni bil najbolj nujna varčevalna poteza, denarja za hazard "tresočih hlač" ni več, Fides pa že nakazuje pripravljenost za pogajanja. Če se bo množični umik soglasij kljub vsemu udejanjil, bo pomanjkanje zdravnikov skupaj s triki, ki so ga prikrivali in dražili zdravstvo, končno pred očmi. Ko bo v brezno mogoče pogledati od blizu, bo jasneje tudi, kako ga premostiti.